Povzetek današnje debate bi lahko bil: Reorganizacija in racionalizacija slovenskih občin da, vendar ne na hitro, nepremišljeno in nestrokovno.

Taka "na horuk" akcija enostavno ne gre skozi. Zavedati se je treba, da je proces zahteven, da mora biti speljan strokovno in ne smemo se zaletavati z glavo skozi zid. Treba je pustiti času čas in stroki, da pove svoje. Minister Virant je sprva prišel na dan s hitro rešitvijo, nato si je nekoliko premislil in dejal, da bo upošteval priporočila stroke. Zato je dejal, da pričakuje te spremembe v mandatu 2014–2018. V tem času pa se že da nekaj narediti. Sprva strokovno gradivo in nato posveti. Čim večji dialog. Brez občin, združenja občin in ljudi se ne sme početi nič, sicer bo šla cela Slovenija na nož.

Na deklarativni ravni je večina za zmanjšanje števila občin, vendar ko bi prišlo do združevanja, bi krajani najbrž bili precej slabe volje, če ne bi prišlo celo do kakega upora?

Seveda. Če minister govori o nekih anketah, pomeni, da ne ve veliko o tem. Treba je iti od primera do primera. Ne gre vse čez noč.

Torej ni nekega optimalnega modela, koliko občin naj bi bilo? Menite, da je to odvisno od volje ljudi?

Absolutno. Operirati s številkami je nestrokovno in politično. Verjamem pa, da je med temi malimi občinami kar nekaj takih, ki so zrele, oprostite izrazu, za odstrel.

Danes je bilo slišati, da bi bilo morda še bolj kot zmanjšati število občin treba ustanoviti pokrajine, ki bi zapolnile vrzel med državo in lokalno skupnostjo.

Tako je. Mi smo to zadnjič ministru dejali. Regije, pokrajine … to je bistvo.

Bi bila ustanovitev res tako velik strošek ali bi se dejansko financirale iz denarja, ki je namenjen tudi občinam? Govorim predvsem o prenosu nekaterih pristojnosti.

Vsi elaborate so bili narejeni. In pokazali so, da bi regije razbremenile tako občine kot državo, saj bi del aparata prevzele nase. To je redistribucija politične moči, zato se jih nekateri bojijo. Ne rečem, da ne bi prav nič stalo, bi pa v kratkem času upravičile svoj obstoj.

Koliko pokrajin bi potrebovali?

Šest.

Ankaran je še vedno zelo aktualna zgodba. Dejali ste, da si je ustavno sodišče v tem primeru privoščilo nekaj, kar ne bi smelo, saj je povozilo zakonodajno oblast, ki edina lahko ustanavlja občine. A je še kakšna možnost, glede na vse pomisleke strokovnjakov, da do te občine ne pride ali je to že ad acta občina, ki bo nastala z naslednjimi lokalnimi volitvami?

Mislim, da te možnosti ni. Sem pa v tem primeru zelo oster do ustavnega sodišča. Kaj takega, kar si Petrič dovoli, je nepredstavljivo. Ukiniti bi jih morali, če so v dnevno politiko tako vpeti. Pravilo je, da dvakrat o isti zadevi ne odločajo, zato je to dokončno, kar pa je neumno. Kaj če bodo nekdaj odločali o svobodi govora? Smo popolnoma njim podložni? Mislim, da so ugrabili oblast in so popolnoma spolitizirani. Petrič je bil sicer moj profesor, ampak gre zgolj za povzpetneža, ki je po politični liniji prišel na čelo ustavnega sodišča. Nastavili so ga Jambrek, Jerovšek in Šturm. A ni to tako važno. Bolj je pomembno, ali ustavno sodišče res varuje temeljne postulate ustave. Tukaj pa je protiustavno ravnalo.

Nekateri so dejali, da se sodba ustavnega sodišča enostavno ne komentira. Da je ta dokončna. Se s tem strinjate?

To je le fama, da so nedotakljivi. A danes nihče ne sme biti nedotakljiv.