Prof. dr. dr. h.c. Marko Pavliha, predstojnik pravne katedre na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani (Foto: Arne Hodalič)

Italija je 3. januarja vzpostavila izključno gospodarsko cono v Jadranskem morju in s tem sledila Hrvaški, ki je izključno gospodarsko cono razglasila že leta 2021. Kot zagotavljajo na Ministrstvu za zunanje in evropske zadeve, naj bi to na slovenske interese ne imelo vpliva. Vsi takšnega optimizma ne delijo. Prof. dr. dr. h.c. Marko Pavliha, predstojnik pravne katedre na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani, opozarja, da Slovenija danes nima več učinkovitega pravnega ali diplomatskega manevrskega prostora. Hkrati izpostavlja, da je vir potencialnih negotovosti in incidentov lahko tudi nov hrvaški pomorski prostorski načrt, ki neupravičeno in v nasprotju z arbitražno odločbo postavlja mejo na morju na sredini Piranskega zaliva. 

V preteklosti je v Sredozemlju veljal nekakšen "gentlemanski dogovor" med državami, da ne bodo razglaševale izključnih ekonomskih con, čeprav to omogoča Konvencija Združenih narodov o pomorskem pravu iz leta 1982. Kaj se je zdaj spremenilo?

Res je, v Sredozemlju je desetletja veljal nenapisan dogovor, da se izključne ekonomske cone ne razglašajo, prav zaradi prostorske omejenosti morja, ki se šteje za polzaprto. Konec prejšnjega stoletja oziroma na začetku novega pa je Hrvaška ta dogovor prekršila. Spomnim se, bilo je okoli leta 2000, ko je prvič javno napovedala razglasitev t. i. ekološko-ribolovne cone. Ta cona je po vsebini zelo podobna izključni ekonomski coni – obalni državi daje skoraj enake pravice: možnost razglasitve območja do 200 morskih milj od obale, na katerem ima med drugim suverene pravice do ribolova, izkoriščanja vseh naravnih bogastev, živih in neživih, tako na morskem dnu kot v podzemlju. Takrat sem bil eden redkih, ki sem javno opozarjal, da bo Hrvaška prej ali slej takšno cono razglasila tudi formalno kot izključno ekonomsko cono. Tuje ladje na takšnem območju sicer še naprej uživajo svobodo plovbe, preletov in polaganja cevovodov, vendar te pravice v praksi niso vedno povsem neproblematične. 

Koliko je na to vplivala arbitražna razsodba oziroma dejstvo, da je Hrvaška ne priznava?

Naj na kratko obudimo spomin. Junija 2017 je arbitražno sodišče sprejelo razsodbo, ki je uredila mejo med Hrvaško in Slovenijo, tako na morju kot na kopnem. Vendar  Hrvaška te razsodbe ne priznava zaradi znane "prisluškovalne afere", čeprav je arbitražno sodišče samo odločilo, da ni šlo za bistveno kršitev arbitražnega postopka. Pomembno je, da je v odločbi med drugim tudi zapisano, da Sloveniji takšna cona ne pripada, ker pač nima dovolj morja. Arbitraža prav tako ni povsem uresničila arbitražnega sporazuma, kajti v njem je bilo dogovorjeno, da bo Sloveniji pravno omogočen izhod na odprto morje, ki ga pa po arbitražni razsodbi ni dobila, vsaj ne v takšnem obsegu in na način, kot bi si to želeli. Hrvaška je nato leta 2021 razglasila izključno ekonomsko cono. V tistem času je bila na pobudo Slovenije ustanovljena tudi trilaterala o sodelovanju v severnem Jadranu, torej da bi se vse tri obalne države – Italija, Hrvaška in Slovenija – dogovarjale. Ampak vsi vemo, da od teh dogovorov, vsaj kar se naše južne sosede tiče, ni bilo kaj dosti.

Zdaj je tudi Italija vzpostavila izključno ekonomsko cono. Kaj to pomeni za Slovenijo?

Italija je zakon o izključni ekonomski coni sprejela leta 2022, dejansko pa jo je vzpostavila 3. januarja letos. Če bi v enem stavku odgovoril na vaše vprašanje, kaj to pomeni za Slovenijo, bi dejal, da me bistveno bolj kot ta italijanska poteza skrbi hrvaški prostorski načrt za izključno ekonomsko cono, ki ga je Hrvaška sprejela julija 2025. Ta podrobno predvideva način izkoriščanja izključne ekonomske cone, varstvo okolja in tudi razmejitev. Tisto, kar najbolj bode v oči, je, da se Hrvaška še naprej požvižga na arbitražno razsodbo in na zemljevide še naprej riše sredinsko črto v Piranskem zalivu, čeprav je arbitraža poleg ostalih mejnih rešitev odločila, da tri četrtine Piranskega zaliva pripada Sloveniji in četrtina Hrvaški. Slovenija sicer vztraja še naprej, da je arbitražna odločba veljavna, da je del mednarodnega prava in da je zavezujoča. Kot berem in slišim, ministrstvo za zunanje zadeve s tem v zvezi redno protestira in se s hrvaškimi enostranskimi odločitvami ne strinja.

Nobenega dvoma ni, da sta tako Italija kot Hrvaška izkoristili možnost, ki jo nudi mednarodna konvencija – torej to ni sporno, je pa problematično hrvaško ravnanje, da tudi v tem ključnem dokumentu, ki bo urejal praktično polovico Jadrana, prejudicira mejo oziroma jo določa v nasprotju z arbitražo. Morda je res zdaj tako, kot pravijo, in se za zdaj za Slovenijo in slovenske ribiče nič ne spreminja, kar drži na območju nekdanjih mednarodnih voda, kjer velja režim skupne ribolovne politike Evropske unije. Drugače pa je v Piranskem zalivu. Dokler ne bo prišlo do prvega prečkanja sredinske meje s slovenske strani, bo seveda vse v redu. Ko pa se bodo naši ribiči zopet opogumili in zapluli prek polovice Piranskega zaliva, se bodo najbrž ponovile zgodbe iz preteklosti - torej huda kri, incidenti, postopki, prekrški in še kaj, odvisno kako blizu bodo volitve v posamezni državi.  

Če arbitraže Hrvaška ne priznava, potem je logično, da je ne upošteva. Lahko Slovenija glede tega še sploh kaj naredi? 

Hrvaška ne bi smela imeti izbire, ali upošteva arbitražno odločbo ali ne. Če je odgovorna, suverena država, ki je članica Evropske unije in številnih mednarodnih organizacij, potem ni nobene dileme, ali jo mednarodno pravo zavezuje ali ne. In arbitražna odločba predstavlja mednarodno pravo. Čeprav Slovenija ni uspela s svojo tožbo pred Sodiščem Evropske unije, ker se je sodišče razglasilo za nepristojno, je pa vendarle v tisti sodbi na več mestih omenilo, da arbitražna razsodba pomeni mednarodno pravo, kar je izjemnega pomena. To je z vidika prevladujoče prakse mednarodnega prava povsem jasno. Kaj lahko stori Slovenija? Prav dosti ne. Nekaj ukrepov smo že sprejeli - denimo vložili omenjeno tožbo pred Sodiščem Evropske unije, kjer žal nismo uspeli. Drugih možnosti ne vidim. To je sicer ena od pomanjkljivosti mednarodnega prava, da gre za pravo, ki ureja odnose med suverenimi državami in tukaj ni neke prisile v obliki izvršbe pravnomočne odločbe, kot je to v zasebnem pravu. Hrvaška si torej še naprej prilašča polovico Piranskega zaliva in še kaj, mi pa nežno protestiramo, prepogosto sosedi popuščamo in vedno znova "potegnemo kratko". 

Od 3. januarja ni več v Jadranskem morju mednarodnih voda, torej Slovenija nima več prostega dostopa do odprtega morja?

Tako je. Jadransko morje je ožje od 400 morskih milj, zato v Jadranskem morju po 3. januarju, ko je tudi Italija vzpostavila izključno ekonomsko cono, ni več odprtega morja oziroma mednarodnih voda. Četudi imajo ladje, ki plujejo pod zastavami tretjih držav, pravico do svobodne plovbe, podobno kot na odprtem morju, ta pravica vendarle ni tako absolutna, kajti vsaka država, ki razglasi izključno ekonomsko cono, lahko za to območje sprejme določene predpise, na primer za varstvo morskega okolja. V najslabšem scenariju si lahko zamislimo primer, ko bi recimo hrvaška obalna straža zaustavila ladje, namenjene v Luko Koper, z izgovorom, da predstavljajo nevarnost za onesnaženje morja. In če bi se to zgodilo nekajkrat, obstaja teoretična možnost, da bi se tuji ladjarji premislili in bi raje kot v Luko Koper vpluli v kakšno hrvaško luko. Zakaj bi pluli v tisto smer, kjer imajo probleme?

Torej načeloma obstaja možnost, da se z določenimi ukrepi lahko tretjo državo na nek način pomorsko izolira?

Govoriva res o skrajnosti, ampak možno je. Naša soseda Hrvaška je že večkrat dokazala, da je zmožna tudi tistega, kar si nikoli ne bi mislili. Zato sem že od leta 2000, ko je Hrvaška prvič obelodanila namero, da bo razglasila ekološko-ribolovno cono - torej dobre četrt stoletja - skeptičen in kritičen. Zato sem nasprotoval arbitražnemu sporazumu – pa ne, da ne bi verjel v arbitražno reševanje sporov, ampak sem bil prepričan, da je bil ta sporazum v času vladavine gospoda Pahorja in gospe Kosorjeve prehitro sprejet in z naše strani preslabo izpogajan. Kar nekaj varovalk bi lahko imeli v tem sporazumu, ki bi preprečile tudi takšno afero, ki se je zgodila potem med arbitražo. Za nameček se še danes sprašujem, ali je bila arbitraža resnično najbolj primerno sredstvo, kajti če bi recimo podobno odločitev sprejelo Mednarodno sodišče v Haagu na podlagi načela pravičnosti ex aequo et bono, bi verjetno imela bistveno večjo težo zaradi tradicije in ugleda tega sodišča.

Lahko bi rekli, da je slovenska diplomacija spretnejša, ko gre za zelo oddaljena mednarodna vprašanja, doma pa smo očitno vedno znova presenečeni, ko naše bližnje sosede naredijo neko potezo. Kako gledate na dosežke slovenske zunanje politike?

S skrbjo, z razočaranjem in nerazumevanjem. Čeprav nas mora skrbeti katerikoli kotiček na svetu, od Gaze do Ukrajine, človek po navadi začne pri sebi in v svoji bližini. In mi tega očitno nismo zmožni. Slišim z ministrstva za zunanje zadeve, da redno protestirajo, če Hrvaška naredi karkoli enostranskega. Ampak to ni dovolj. Zadnja desetletja ne kažejo na to, da bi Slovenija kaj posebnega dosegla samo s protestiranjem in sklicevanjem sestankov na bilateralni ali trilateralni osnovi – to pač ne zadostuje, če iz teh sestankov odidejo zadovoljne samo druge strani.

Kako pa naj si potem razlagamo uradni odziv na italijansko izključno ekonomsko cono, češ, saj se nič ne spreminja, vse ostaja enako?

Mlačen, previdno zadržan. Načeloma je vse v redu, dokler se ne pripeti kaj kočljivega ali še slabšega. Ampak dolžnost odgovornega pravnika, politika, diplomata, ki zastopa svojo državo, je, da razmišlja tudi o najslabših možnih scenarijih. Preteklost potrjuje, da se nam ti scenariji s strani Hrvaške redno dogajajo. V prostorskem načrtu ponovno po svoje določa mejo v nasprotju z arbitražo. Vse to nekako vzbuja vsaj bojazen, da utegne prej ali slej tudi na območju hrvaške izključne ekonomske cone priti do kakšnega incidenta. Ampak po drugi strani nimamo več učinkovitih pravnih vzvodov, tako da nam ne preostane drugega, kot da se diplomatsko, s pogajanji za zaprtimi vrati poskušamo dogovoriti z našo sosedo, kako v največji možni meri uresničiti arbitražno razsodbo.

Bi lahko rekli, da odslej Slovenija nekega realnega vpliva na severni Jadran nima več? 

Morda v biološki, prometni, logistični  in pomorski znanosti, politično pa bore malo.