Ljudstvo Klamath v ameriški zvezni državi Oregon je verjelo, da je tam nekoč stal mogočen vulkan Mazama, v katerem je prebival bog podzemlja. Po bitki z bogom neba naj bi se gora porušila, na njenem mestu pa je nastala velika kotanja, ki se je pozneje napolnila z vodo. Znanost v tej pripovedi prepoznava spomin na kolaps vulkana po izjemno silovitem izbruhu. Ko se velikanski rezervoar magme v notranjosti vulkana zelo hitro izprazni, se lahko zgornji del sesede. Nastane ogromen krater, ki se sčasoma napolni z deževnico in snegom. Geologi tak dogodek uvrščajo približno 7.700 let v preteklost in poudarjajo, da je šlo za enega najmočnejših izbruhov na tem območju.

Indijski ep Ramajana pripoveduje, da je Rama z vojsko tako imenovanih opičjih mož zgradil most do otoka Lanka, da bi rešil ugrabljeno Sito. V resničnem svetu med Indijo in Šrilanko res obstaja dolga veriga plitvin iz apnenca in peska, znana kot Ramin ali Adamov most. Razlaga legende ne temelji na nadnaravnem čudežu, temveč na tem, da je naravna tvorba ljudem delovala kot umetno zgrajena struktura. Po nekaterih razlagah je bila ta veriga v preteklosti vsaj deloma nad morsko gladino, nato pa je zaradi sprememb morske gladine in naravnih razmer postopoma izginila pod vodo, piše na spletni strani iflscience.com.

Zgodovinski zapisi navajajo, da so astronomi leta 1006 opazili izjemno svetel objekt, ki je bil na nočnem nebu viden več mesecev zapored. Učenjak Ibn Sina je zapisal, da je objekt spreminjal barvo in deloval, kot da "meče iskre". Tak opis zelo natančno ustreza eksploziji zvezde, saj se pri supernovah svetlost in barvni odtenki skozi tedne postopoma spreminjajo. Današnja astronomija ta pojav povezuje s supernovo SN 1006, katere ostanki so še danes zaznavni z modernimi instrumenti. V tem primeru ne gre za mit ali simbolno zgodbo, temveč za zelo natančen zgodovinski opis opazovanega pojava, ki ga je znanost šele stoletja pozneje pravilno razložila.

Atlantida, ki jo je opisal Platon, je eden najbolj znanih primerov legende o potopljeni civilizaciji. Med resnimi razlagami se pogosto omenja minojska civilizacija in silovit izbruh vulkana na Santoriniju, takrat imenovanem Thera. Takšen izbruh lahko povzroči kolaps dela otoka ter sproži cunamije, ki opustošijo obalne naselbine in prekinejo trgovske poti. Tudi če Atlantida ni bila ena sama, natančno določljiva lokacija, je ideja o razviti in cvetoči družbi, ki jo v kratkem času uniči naravna katastrofa, povsem skladna s tem, kar danes vemo o civilizacijah v Egejskem prostoru.

Legenda ljudstva Quileute govori o ogromni ptici, ki se v boju z morsko pošastjo dvigne iz morja ter povzroči silovite valove in smrt na kopnem. Znanost to pripoved povezuje s potresom leta 1700 v pacifiškem severozahodu, ki je sprožil cunami izjemnih razsežnosti, tako močan, da so njegove posledice zaznali celo na Japonskem. Cunami je dogodek, ki se vtisne v kolektivni spomin skupnosti za več generacij, saj pride nenadoma, povzroči obsežno uničenje in pusti globoko sled v kolektivnem spominu. Prav zato se pogosto ohrani v simbolni obliki, kot zgodba o nečem, kar je "razburkalo morje".

Svetopisemska zgodba o velikem potopu ne opisuje zgodovinskega dogodka dobesedno, temveč deluje kot simbolna pripoved. Kljub temu se motiv "velike vode", ki preplavi deželo, pojavlja v številnih kulturah po svetu. Ena od znanstvenih razlag jo povezuje z nenadnim dotokom vode v Črno morje, ko je Sredozemlje prebilo naravno kopensko pregrado. Če bi se gladina vode v zelo kratkem času močno dvignila, bi ljudje tak dogodek doživeli kot konec sveta, takšna izkušnja pa bi se zlahka preoblikovala v temeljni mit, ki se prenaša iz roda v rod.

V južni Franciji, v Chauvetovi jami, so odkrili izjemno stare jamske poslikave. Ena izmed njih je dolgo veljala za abstraktno, nato pa so raziskovalci predlagali, da bi lahko prikazovala vulkanski izbruh. To razlago podpira dejstvo, da so v bližini našli ostanke vulkanskega polja, katerih starost se časovno ujema z nastankom risb. Najverjetnejša razlaga je, da so ljudje izbruh videli na lastne oči in ga preprosto upodobili v risbi, kot spomin na izjemen dogodek.

Legenda o otoku Teonimanu, ki je izginil pod valovi, se dobro ujema z geološko razlago, po kateri lahko majhen vulkanski otok na nestabilni podlagi ob močnem potresu zdrsne v morje. Ko se pod morjem poruši velik del tal, se voda sunkovito premakne, kar lahko povzroči izjemno velike cunamije. V mitu so valovi predstavljeni kot vzrok uničenja, znanost pa kaže, da so bili najverjetneje posledica zdrsa otoka, ne njegov sprožilec.

Korejski zapisi iz leta 1437 poročajo o izjemno močni svetlobi na nebu, ki je bila vidna približno dva tedna. Znanstveniki so pozneje ugotovili, da je šlo za novo, pojav, pri katerem gosta ostarela zvezda počasi jemlje snov drugi zvezdi, dokler ne pride do silovite eksplozije na njenem površju. Prav zaradi tega procesa se v sodobnih razlagah uporablja tudi slikovit izraz "zvezdni vampirizem".

Aboridžinsko ustno izročilo opisuje silovito eksplozijo, strupen prah in obsežne požare. Znanost je kasneje te opise povezala z vulkanom Kinrara, ki je izbruhnil približno v istem časovnem obdobju, kot ga omenja izročilo. Gre za izjemen primer, kako se lahko izkušnja naravne katastrofe ohrani skozi zelo veliko število generacij.

Na Japonskem so potrese dolgo razlagali z mitološkimi bitji. Po ljudskem verovanju je velikanski som Namazu s svojim gibanjem povzročal potrese. Primer potresa v Edu leta 1855 jasno pokaže, kako si družbe brez znanstvene razlage naravne sile poosebijo in jih razložijo skozi lik bitja, ki "trese" zemljo.

Pri havajski boginji Pele legenda govori o njenih solzah in laseh, raztresenih okoli vulkana. V resnici gre za vulkansko steklo, ki nastane, ko se lava zelo hitro ohladi. Tako nastanejo steklaste kapljice, imenovane "solze", ter tanke vlaknaste strukture, znane kot "vulkanski lasje". Gre za poetično razlago povsem resničnega fizikalnega pojava.

Pomen teh zgodb je v tem, da miti pogosto niso laži, temveč kodiran spomin človeštva. Znanost jih danes ne razume dobesedno, temveč v njih išče opis dogodka, kot so ogenj, pepel, valovi ali svetloba na nebu, lokacijo, na primer goro, otok ali obalo, ter posledice, kot so uničenje, potop ali smrt. Te elemente nato primerja z geološkimi, arheološkimi in astronomskimi dokazi ter v številnih primerih ugotavlja, da legende presenetljivo natančno odražajo resnične dogodke iz daljne preteklosti.