Za dogodek je skrbel Branko Krznarič, lastnik podjetja Lanibra, ki sodeluje s podjetjem Ineco Auto, uradnim Ferrarijevim partnerjem za območje severne Italije in Slovenije. Po njegovih besedah srečanje ni nastalo po naključju, ampak je bilo rezultat vse večjega zanimanja slovenskih kupcev za znamko iz Maranella. Dogodek je bil uradno organiziran pod okriljem podjetja Ineco Auto, Lanibra pa je v njem nastopala kot podporni partner. Šlo je za dogodek z določenim proračunom, na njem pa je bilo po Krznaričevi oceni okoli 800 obiskovalcev, torej bistveno več kot le lastniki avtomobilov, ki so se pripeljali v marino.

"V zadnjih približno treh letih je bilo v Sloveniji prodanih 26 novih Ferrarijev. To je številka, ki je v Ferrariju niso spregledali," pojasnjuje Krznarič. Predstavniki Ferrarijeve marketinške ekipe za območje severne Italije in Slovenije so po njegovih besedah Krznariča in njegove partnerje kontaktirali z željo, da pripravijo poseben dogodek za slovenske lastnike in ljubitelje znamke. Čeprav Slovenija nima uradnega Ferrarijevega prodajnega salona (najbližji je v Padovi), je zanimanje za znamko v zadnjih letih opazno zraslo, zato so se v Ferrariju odločili, da se tudi slovenskim kupcem zahvalijo za zvestobo.

"Ferrari je prepoznal Slovenijo kot trg, ki si zasluži posebno pozornost. Namen dogodka ni bila prodaja avtomobilov. Šlo je predvsem za druženje, povezovanje in zahvalo ljudem, ki so del Ferrarijeve zgodbe," pravi Krznarič. Dogodek je privabil številne obiskovalce, ki so si avtomobile najprej ogledovali v marini, nato pa spremljali še njihovo vožnjo po slovenski Istri. "Veliko ljudi je prišlo samo zaradi Ferrarijev. Ta znamka ima neko posebno energijo. Ne glede na to, ali si avtomobilski navdušenec ali ne, te tak avtomobil pritegne," opisuje Krznarič vzdušje tistega dne.

Krznarič ocenjuje, da je danes v Sloveniji približno 130 Ferrarijev, od tega med 15 in 20 na Obali. "To niso uradne številke, ampak ocenjujem, da jih je približno toliko. Glede na velikost Slovenije je to precej," pravi. Po njegovih besedah je to enkrat več, kot jih premore sosednja Hrvaška. Sam je sicer eden od tistih redkih lastnikov; v garaži ima tri Ferrarije.

Za fasado dogodka, ki je na zunaj izpadel sproščeno in spontano, je stalo precej manj sproščenega usklajevanja, kot bi si kdo mislil. Krznarič, ki s Ferrarijem in Ineco Avtom sodeluje že dlje časa, pravi, da je znamka kot poslovni partner izjemno zahtevna. Po njegovih besedah je Ferrarijeva regijska ekipa znana po zamaknjenih odzivih in obilici notranjih restrikcij, zaradi katerih je organizacija takšnega dogodka veliko bolj zapletena, kot bi si predstavljal kdor koli, ki je organiziral kakšen drug avtomobilski dogodek.

Pred dogodkom so iz Ferrarija od organizatorjev zahtevali vnaprejšnji seznam novinarjev, ki naj bi poročali z dogodka, akreditacija medijev pa ni bila samoumevna in je šla skozi Ferrarijevo lastno presojo. Krznarič opisuje tudi zaplet s Ferrarijevo direktorico marketinga za regijo malo pred samim dogodkom, ko se je izkazalo, da znamka prisotnosti novinarjev na dogodku sploh ni pričakovala in je bila presenečena, da bo o dogodku poročal kdorkoli zunaj kroga povabljenih gostov. Šele po dodatnih pojasnilih, da gre za profesionalno medijsko pokritje in brezplačno promocijo znamke, je direktorica privolila, vendar je še naprej skrbno nadzorovala, kaj točno se sme snemati in objaviti.

Ta direktorica je imela na lokaciji tudi zadnjo besedo glede postavitve avtomobilov. Natančno je določila, da mora Ferrari Enzo stati točno na sredini, neposredno pred lokalom dogodka, vsi drugi modeli pa simetrično levo in desno od njega. Prostor je bil urejen tako, da je deloval skoraj scenografsko, kar po Krznaričevih besedah ni naključje, ampak del tega, kako Ferrari razmišlja o vsakem javnem nastopu znamke.

Za dogodek je Ferrari na lokaciji postavil tudi začasen montažni paviljon, dolg približno 18 in širok 6 metrov, z teraso na vrhu, glasbo, šampanjcem in preostalo opremo za sprejem gostov. Po Krznaričevi oceni bi najem podobnega paviljona neposredno pri Ferrariju, če bi ga organizator naročil sam, znašal okoli 100.000 evrov za en dan, kar pokaže, kako visoko si znamka vrednoti lastno prisotnost na takšnih dogodkih.

Morda najbolj nazorna podrobnost, ki kaže, kako obsesivno Ferrari ščiti svojo podobo, pa je dejstvo, da kljub temu, da je za dogodek skrbelo več partnerjev (gostinski, glasbeni, tehnični, lokalni sponzorji), na koncu na celotnem prizorišču ni bilo videti nobenega drugega logotipa razen Ferrarijevega. Ne znaka sponzorja, ne table z imenom organizatorja, nič. "To je tipično za Ferrari," pravi Krznarič. Tudi nekateri drugi uradni Ferrarijevi partnerji, ki so bili na dogodku prisotni s svojimi izdelki, so po njegovih besedah raje ostali v ozadju in se izogibali kakršni koli izpostavljenosti v medijih, čeprav bi jim lahko taka pozornost koristila.

Morda najbolj nazoren del pogovora s Krznaričem je bil tisti o tem, kaj sploh pomeni postati lastnik novega Ferrarija. Po njegovih besedah Ferrari že desetletja gradi svojo zgodbo na ekskluzivnosti, zato nakup novega Ferrarija ni tako preprost, kot si marsikdo predstavlja. "Veliko ljudi misli, da je dovolj, da imaš denar. Pri Ferrariju ni tako. Kupec gre skozi preverjanje, pogodbo mora potrditi tudi tovarna in šele potem je naročilo dokončno," pojasnjuje.

Krznarič postopek opisuje precej podrobno. Kupec po njegovih besedah praviloma potrebuje nekoga, ki ga "uvede" v zgodbo, torej poslovnega partnerja, dobavitelja ali obstoječega lastnika, ki zanj poroči pri tovarni in mu omogoči vpogled v to, kaj je sploh na voljo. Sledi preverjanje bonitete in ugleda, pri čemer Ferrari preveri vse, kar je mogoče preveriti javno, in tisto, kar lahko preveri po neuradnih kanalih. Če je vse v redu, kupec podpiše naročilo in plača približno desetodstotni depozit od vrednosti vozila, tovarna pa naročilo dokončno potrdi šele po približno treh mesecih. Do takrat nakup ni zagotovljen, vse je odvisno od tovarne v Maranellu, ki ima zadnjo besedo.

Krznarič kot ponazoritev, kako nepredvidljiv je lahko ta postopek, navaja primer znanca, ki je poskušal priti do Ferrarija prek poslovnih povezav v navtiki. Kljub temu, da je šlo za uveljavljenega in finančno trdnega podjetnika, je tovarna njegovo naročilo zavrnila, ne da bi razloge natančno pojasnila. Po Krznaričevih besedah so taki primeri pri Ferrariju pogosti in pokažejo, da denar in povezave niso vedno dovolj.

Ferrari pa ne pazi le na to, kdo avto kupi, ampak tudi na to, kako se lastnik po nakupu obnaša. Pravi, da Ferrari zelo skrbno varuje ugled svoje znamke. "Če ima nekdo sporen ugled ali težave, zaradi katerih bi lahko škodoval podobi znamke, lahko ostane brez možnosti za nakup novega Ferrarija," opozarja Krznarič. Javno kritiziranje znamke na družbenih omrežjih, prehitra preprodaja avtomobila z dobičkom kmalu po nakupu ali poskus prodaje mimo uradnih kanalov lahko kupca po njegovih besedah trajno postavi na nekakšno neuradno črno listo, s katere se je težko vrniti.

Kot primer navaja tudi nekatere svetovno znane osebnosti, ki naj bi imele zaradi sporov z znamko ali javnega izražanja nezadovoljstva težave pri nakupu novih modelov.  "Ferrari zelo pazi na svojo podobo. To je eden od razlogov, zakaj je znamka še danes tako posebna," pravi.

Ferrari Enzo

Krznarič svojo povezanost z znamko opisuje tudi skozi osebno izkušnjo obiska tovarne v Maranellu, kamor ga je nekoč povabil prijatelj na zasebni ogled tovarne in razstavnega prostora, do katerega navadni obiskovalci nimajo dostopa. Tam je imel priložnost videti enega izmed najbolj ekskluzivnih in najdražjih modelov, ki jih Ferrari izdeluje, kar je po njegovih besedah le še okrepilo njegovo prepričanje, da gre pri tej znamki za nekaj bistveno več kot zgolj avtomobile.

Krznarič je prepričan, da imajo srečanja prestižnih avtomobilov v Portorožu prihodnost. "Portorož ima vse, kar potrebuje za takšne zgodbe. Morje, marino, turizem in lepo okolje," pravi. Pri tem ne gre zgolj za njegov poslovni interes, čeprav ga ne skriva. Pred približno tremi leti je destinacijo, natančneje hotel Kempinski v Portorožu, že obiskal Ferrari Club Italija, kar pomeni, da poletno srečanje ni bil osamljen poskus, temveč nadaljevanje zgodbe, ki se je začela že prej in se po njegovem upanju ne bo končala s tem dogodkom.

Pot do tja po njegovih besedah ni bila povsem gladka. Pred dogodkom je na družbenih omrežjih potekala razprava med prebivalci Portoroža o tem, ali si kraj sploh želi tovrstnih spektaklov. Nekateri lokalni prebivalci so opozarjali na hrup, gnečo in motnje v vsakdanjem življenju kraja, drugi so v takih dogodkih videli edinstveno priložnost za promocijo in dvig prepoznavnosti destinacije. Na koncu je po Krznaričevih besedah prevladalo prepričanje, da gre za dobrodošlo popestritev turistične ponudbe, ne pa za nadlogo.

Ob tem poudarja, da takšni dogodki niso pomembni le za avtomobilske navdušence, ampak tudi za promocijo kraja. "Ali ni bolje, da je Portorož malo bolj Monako?" pravi. Po njegovem mnenju lahko prestižni dogodki mestu prinesejo dodatno prepoznavnost in privabijo obiskovalce, ki iščejo drugačna doživetja, kot jih ponuja običajna turistična ponudba. Kot zgled navaja podobne dogodke v Italiji, na primer v Veroni, kjer avtomobilska srečanja v samem mestnem jedru, s policijsko spremljavo na motorjih in večerjo sredi starega mestnega jedra, privabijo tudi po tisoč ljudi na ulice. Tak format, pravi, bi si želel videti tudi v Portorožu, in ne le enkrat na leto.

Organizatorji si zato želijo, da srečanje ne bi ostalo enkraten dogodek. "Želja je, da bi takšne zgodbe nadaljevali tudi v prihodnje," pravi Krznarič. Sam medtem na Obali že vsako poletje ponuja kratke vožnje z Ferrarijem za turiste, krog za približno 50 evrov, kar kaže, da znamka v Portorožu že živi svoje vsakdanje, manj glamurozno življenje med dvema velikima dogodkoma, in da zanimanje zanjo ne ugasne, ko se rdeči avtomobili razpeljejo domov.

Ko beseda nanese na Ferrari, se Krznarič vedno vrne k istemu odgovoru. "Prvi avto, za katerega sem vedel kot otrok, je bil Ferrari. Za Ferrari sem vedel še preden sem poznal druge avtomobilske znamke," pravi. Spominja se, kako je v Londonu, sredi povsem običajne ulice, mlad fant prepoznal njega samega po avtomobilu, ne po obrazu, kar po njegovih besedah najbolje pokaže, kako močna je čustvena povezanost ljudi s to znamko, ne glede na to, kje na svetu se znajdejo.

Prav zato ga ne preseneča, da znamka že desetletja vzbuja toliko zanimanja, niti to, da je marketing, ki ga Ferrari izvaja, po njegovem mnenju eden najboljših na svetu. To se po njegovih besedah kaže tudi pri novejši preizkušnji znamke, prvem električnem modelu Ferrari, ob napovedi katerega je delnica podjetja po njegovih informacijah kratkoročno padla tudi do osem odstotkov, kar nekateri razlagajo kot znak, da trg dvomi v to, ali električni avto ustreza Ferrarijevi zgodbi. Kljub temu, pravi Krznarič, znamka ostaja na vrhu po prepoznavnosti in zaželenosti, ne glede na to, kakšen pogonski sklop poganja njena vozila.

"Ferrari ni samo avtomobil. Ferrari je zgodba. Ferrari je želja. Ferrari je emocija," navdušeno razlaga. Morda prav ta stavek najbolje pojasni, zakaj je bilo v Portorožu toliko radovednih pogledov, ko so se po marini zvrstili rdeči lepotci iz Maranella. Ne gre zgolj za avtomobile, ampak za znamko, ki tudi po skoraj osmih desetletjih ostaja ena najbolj prepoznavnih in zaželenih na svetu in tudi sinonim za odličnost, ekskluzivnost in nekaj, kar denar sam po sebi ne more kupiti: pripadnost.