Raziskovalca Crystal Jiang in Jeffrey Hancock sta primerjala komunikacijo parov na daljavo s komunikacijo partnerjev, ki živijo blizu drug drugega. Udeleženci so vodili dnevnike svoje vsakodnevne komunikacije, raziskovalca pa sta analizirala 876 dnevniških zapisov s skupno 3024 interakcijami. Med njimi je bilo 1038 pogovorov iz oči v oči, 557 telefonskih klicev, 101 videoklic, 1090 besedilnih sporočil, 202 neposredni spletni sporočili in 36 elektronskih sporočil. Udeleženci so imeli v povprečju 3,45 interakcije na dan, piše Simply Psychology.

Pari na daljavo so imeli na dan občutno manj stikov kot pari, ki so živeli blizu, vendar so pogosteje uporabljali komunikacijo na daljavo. Več so se pogovarjali po telefonu in videoklicih ter si pogosteje pošiljali besedilna in neposredna sporočila. Obe skupini sta elektronsko pošto uporabljali le redko.

Raziskava je pokazala, da so se partnerji v zvezah na daljavo počutili bolj intimno povezane, več so razkrivali o sebi in v večji meri idealizirali vedenje svojega partnerja. Hancock je pojasnil, da sodobna tehnologija parom omogoča prilagajanje razdalji. "Ko je odnos na daljavo, raziskave kažejo, da smo bolj osredotočeni na odnos – in mu namenjamo več pozornosti," je dejal.

Pri komunikaciji prek sporočil, neposrednih sporočil in telefonskih klicev se lahko pojavi tudi tako imenovani hiperpersonalni učinek. Partnerja lahko vedenje drug drugega bolj idealizirata in se osredotočata predvsem na pozitivne plati odnosa, s čimer na neki način nadomeščata fizično oddaljenost.

Jiang je opozorila, da naša kultura pri tesnih odnosih poudarja pomen fizične bližine in pogostih osebnih stikov, zveze na daljavo pa temu nasprotujejo. "Ljudem ni treba biti tako pesimistični glede ljubezni na daljavo," je dejala. Po njenih besedah se takšni pari bolj trudijo pri izražanju naklonjenosti in intimnosti, njihov trud pa se jim tudi obrestuje.

Ni pomembno le, koliko se pogovarjata

Kljub temu zveza na daljavo prinaša posebne izzive. Pomembna ni zgolj količina komunikacije, temveč predvsem njena kakovost. Več sporočil in telefonskih klicev samo po sebi ne pomeni kakovostnejšega odnosa. Pomembnejši so vsebinsko bogati pogovori, v katerih sta partnerja čustveno prisotna.

Pomagajo tudi jasno dogovorjena pričakovanja glede komunikacije. Partnerja se lahko dogovorita, kako pogosto želita biti v stiku in kaj zanju pomeni daljši pogovor ter kaj zgolj kratko sporočilo. Različna pričakovanja glede pogostosti in načina komunikacije so namreč lahko vir konfliktov.

Težave lahko povzroča tudi pisno sporazumevanje. Pri sporočilih ni tona glasu, obrazne mimike in drugih znakov, ki pomagajo razumeti pomen povedanega v osebnem pogovoru. Šala je zato lahko razumljena drugače, kot je bila mišljena, kratko sporočilo pa lahko zaradi razpoloženja prejemnika dobi povsem drugačen pomen.

Pomembnejše pogovore in nesoglasja je zato bolje reševati v neposrednem pogovoru prek telefona ali videoklica, ne pa z dolgim izmenjevanjem sporočil. Med pogovorom je priporočljivo tudi, da se partnerja posvetita drug drugemu, namesto da hkrati opravljata druge stvari.

Zaupanje in ljubosumje

Pri zvezah na daljavo ima pomembno vlogo zaupanje, saj partnerja nimata možnosti, da bi občutek varnosti v odnosu krepila s fizično prisotnostjo. Odsotnost lahko še posebej okrepi negotovost pri ljudeh z anksioznim stilom navezanosti. Že krajši telefonski pogovor ali sporočilo, na katerega partner odgovori pozneje kot običajno, lahko sproži pretirano zaskrbljenost glede odnosa.

Ljubosumje v zvezah na daljavo ni nujno pogostejše, lahko pa ga sprožajo drugačne okoliščine. Med njimi so partnerjevi stiki z drugimi na spletu in občutek pomanjkanja pozornosti, na primer če partner dolgo ne odgovori na sporočilo, je telefonski pogovor krajši kot običajno ali večer preživi brez drugega partnerja.

K zaupanju lahko pripomorejo doslednost pri izpolnjevanju dogovorov, odprtost glede vsakdanjega življenja in vključevanje partnerja v svoj družbeni svet. Pomembno je tudi, da partnerja o ljubosumju govorita neposredno, namesto da ga izražata z obtoževanjem.

Intimnost je treba zavestno ohranjati

Ker partnerja nimata možnosti vsakodnevne fizične bližine, morata čustveno intimnost graditi bolj načrtno. Pomagajo pogovori o vrednotah, strahovih, sanjah in osebnih doživetjih, ne zgolj izmenjevanje informacij o vsakodnevnih obveznostih.

Koristni so lahko tudi skupni rituali in dejavnosti. Partnerja lahko določita reden termin za videoklic, hkrati gledata isti film ali serijo, skupaj kuhata prek videoklica, bereta isto knjigo ali načrtujeta prihodnje potovanje. Takšne dejavnosti lahko ustvarijo občutek skupnega vsakdana, ki ga imajo pari, ki živijo blizu, že zaradi fizične bližine.

Pri ohranjanju povezanosti lahko pomagajo tudi glasovna sporočila, daljša elektronska sporočila ali videoposnetki, ki lahko prenesejo več čustvene vsebine kot kratka besedilna sporočila. Pomemben del odnosa na daljavo je lahko tudi ohranjanje spolne intimnosti prek oblik virtualne komunikacije.

Tudi ponovna snidenja so lahko zahtevna

Čeprav se zdi, da so obiski najlažji del zveze na daljavo, lahko prinesejo dodaten psihološki pritisk. Ker partnerja vesta, da imata skupaj omejen čas, lahko poskušata vsak trenutek čim bolje izkoristiti. Zaradi tega včasih zamolčita vsakodnevne težave ali odložita nesoglasja, ker z njimi ne želita pokvariti skupnega časa.

Po daljšem obdobju ločenosti je lahko zahtevno tudi ponovno prilagajanje na skupno življenje. Partnerja sta lahko medtem razvila različne navade in vsakodnevni ritem, zato ponovna fizična bližina ne poteka vedno povsem brez težav.

Posebej težki so lahko tudi dnevi po slovesu, ko se lahko okrepita osamljenost in potrtost. Razlika med popolno prisotnostjo partnerja med obiskom in njegovo nenadno odsotnostjo je takrat največja.

Pomemben je skupen pogled v prihodnost

Eden pomembnejših dejavnikov je načrt za skupno prihodnost. Pari, ki nimajo jasne predstave, kdaj in kako bi lahko ponovno živeli bližje drug drugemu, poročajo o nižjem zadovoljstvu z odnosom. Dolgotrajna oddaljenost brez jasnega konca lahko začne spodkopavati predanost zvezi.

Pomembno je zato, da partnerja govorita o skupni prihodnosti in verjameta vanjo. Raziskave razlikujejo med kakovostjo odnosa med obdobjem ločenosti in njegovo dolgoročno obstojnostjo. Zveza je lahko med fizično oddaljenostjo zelo kakovostna, več težav pa se pojavlja pri parih, ki nimajo načrta, kako bodo razdaljo nekoč odpravili.