Nasilje kot predstava za spletno občinstvo

Otroški psiholog Krešimir Prijatelj pojasnjuje, da v zadnjih letih vse pogosteje opažamo različne oblike nasilja med mladimi – telesno, čustveno in celo spolno – pa tudi porast javnega prikazovanja nasilnih vedenj.

"Čeprav vtis o eskalaciji deloma ustvarjajo družbena omrežja, je zaskrbljujoče, da se nasilje danes snema, deli in normalizira kot del statusa med vrstniki. Britanska raziskava organizacije Youth Endowment Fund, v kateri je sodelovalo več kot deset tisoč mladostnikov, je pokazala, da je kar sedemdeset odstotkov anketiranih v zadnjem letu na spletu videlo posnetke resničnega nasilja – četrtina teh posnetkov pa jim je bila ponujena s strani algoritmov platform, kot sta TikTok in X, brez da bi jih sami iskali," pojasnjuje psiholog.

Otroci, pravi, ne odraščajo v praznini, ampak v svetu nasičenem z digitalnimi vsebinami, kjer algoritmi nagrajujejo vse, kar sproža šok, jezo in močna čustva. Tako se nasilje spreminja v družbeno valuto, kjer "tisti, ki je viden, velja več".

Agresija kot pot do prepoznavnosti

Za otroka, ki išče pripadnost in občutek moči, postane javna agresija način, da pritegne pozornost in dobi potrditev. Občinstvo, ki nasilje snema in deli, pa nevede krepi ta začarani krog. Gre tudi za pojav, ki ga psihologija imenuje "učinek opazovalca" – posamezniki, ki gledajo nasilje prek zaslona, pogosto menijo, da ni njihova dolžnost ukrepati.

"Danes nasilje med otroki ni več le dejanje – je predstava za spletno občinstvo. Otroci načrtujejo napade, jih snemajo, delijo v skupinah in pričakujejo, da bodo posnetki postali viralni. Tako se učijo, da jim agresija prinaša prepoznavnost in status," opozarja Prijatelj.

Algoritmi družbenih omrežij dodatno spodbujajo ta pojav, saj nasilni posnetki zadržijo pozornost uporabnikov dlje časa in se zato hitreje širijo. Posnetki, ki prikazujejo nasilje med mladoletniki, pogosto sprožijo policijske preiskave še preden pride do prijave s strani žrtve ali prič.

"Za mnoge otroke pomeni status tudi varnost – če se te drugi bojijo, je manj možnosti, da boš postal tarča. Na ta način nasilje postaja oblika družbenega kapitala," dodaja psiholog.

Možgani se navadijo na nasilje

Stalna izpostavljenost posnetkom pretepanj, groženj in poniževanj vodi do t. i. desenzitizacije – izgube čustvene občutljivosti.

"Možgani se branijo tako, da otopijo čustveni odziv. Zmanjša se občutek gnusa in sočutja, poveča pa se toleranca do agresije. Otroci niso rojeni brez empatije – le preplavljeni so z nasilnimi vsebinami hitreje, kot jih mi odrasli uspemo naučiti čustvene regulacije in sočutja," pravi Prijatelj.

Otroci, ki se zatekajo k nasilju, pogosto prihajajo iz okolij, kjer so že sami doživljali travme: konflikte, nasilje v družini, zanemarjanje ali občutek nemoči. Agresivno vedenje je lahko tudi način, s katerim otroci poskušajo znova prevzeti nadzor: "Zdaj se mene bojijo – zdaj sem jaz tisti, ki ima moč."

Odgovornost odraslih in šol

Psiholog opozarja, da ni pravično kriviti samo staršev. Otroci danes odraščajo v družbi, kjer so celotne soseske "spletno občinstvo", algoritmi pa nagrajujejo brutalnost. Odrasli pogosto reagirajo šele, ko posnetek postane viralen – torej prepozno.

"To ni le problem vzgoje, ampak pomanjkanja čustvene pismenosti v družbi. Otrok ne učimo dovolj o tem, kako obvladovati jezo, postavljati meje, pokazati empatijo in prevzemati odgovornost," poudarja.

Raziskave potrjujejo, da programi socialno-čustvenega učenja, če so dolgotrajno vključeni v šole, zmanjšujejo agresivnost in povečujejo sočutje. Po njegovih besedah današnji otroci niso manj empatični – le preobremenjeni z digitalnim svetom, v katerem vrednost posameznika merimo v številu ogledov.

"Potrebna je jasna zaščita žrtev, hitra odstranitev nasilnih posnetkov ter nadzor nad algoritmi, ki takšne vsebine ponujajo mladoletnikom. Poleg tega bi morali biti v šolah obvezni programi za učenje čustvene in socialne pismenosti – enako pomembni kot matematika ali jezik," zaključuje Prijatelj.

"Otroci so vedno bolj odrezani drug od drugega"

Tudi Dorotea Bratuša Juraj, klinična psihologinja in psihoterapevtka iz Centra za zdravje mladih v Zagrebu, opozarja, da je današnje obdobje veliko kompleksnejše kot pred dvajsetimi ali tridesetimi leti.

"Otrokom in najstnikom je danes digitalni svet neprimerljivo bolj dostopen. Vsebina, ki jo spremljajo, je pogosto agresivna ali problematična, starši pa se v poplavi informacij težko znajdejo. Nasilje se danes ne dogaja le v resničnem svetu, ampak tudi na spletu – in ga zato pogosteje vidimo. Hkrati otroci razmišljajo vse bolj površno, saj živijo v hitrem ritmu, kjer ni časa za razmislek," pojasnjuje psihologinja.

Dodaja, da je pomanjkanje empatije eden ključnih izzivov sodobne mladine: "Otroci danes več časa preživijo v digitalnem kot v resničnem svetu. Posledica so slabše socialne veščine in močnejši občutek osamljenosti."