Kot so navedli, je vsa ta opažanja treba ocenjevati z veliko previdnostjo, saj je vprašanje, koliko potrebnih obravnave pri otroških in mladostniških psihiatrih je bilo v resnici tja tudi usmerjenih. Poleg staršev so institucije, kot so šola, centri za socialno delo (CSD) in primarna zdravstvena služba tisti, ki prvi opazijo potrebo po psihiatrični pomoči otrok in mladostnikov. Prav te institucije pa so v času epidemije delovale okrnjeno, zato je vprašanje, če so bili zaznani in pravilno usmerjeni vsi otroci in mladostniki, ki so potrebovali pomoč psihiatra, pravijo.

Zato je trenutno težko oceniti, koliko otrok in mladostnikov je preživelo hujšo stisko ali zbolelo za duševno motnjo v času epidemije, in še težje, ali bi zboleli, četudi epidemije ne bi bilo. Nekatere duševne motnje, kot sta npr. posttravmatska stresna motnja in depresija nastanejo po stresnem in izčrpavajočem obdobju, zato v združenju pričakujejo, da bodo te duševne motnje odkrivali šele po epidemiji.

Otroci, stari do 10. leta starosti, ki so bili pred epidemijo brez večjih duševnih stisk in motenj, iz funkcionalnih družin s povprečnim socialekonomskim statusom, so se na epidemijo v veliki meri odzvali v sozvočju s svojimi starši. Če so starši ohranili mirnost, nudili otrokom razlago za položaj, primerno njihovim letom, otroci večjih težav niso imeli.

Mladostnikom iz te skupine je bilo težje, saj mladostništvo s seboj prinaša kup izzivov in nalog, ki jih morajo mladostniki doživeti in reševati v skupini vrstnikov. A večinoma se ti otroci in mladostniki vračajo v normalen vsakdan brez večjih posledic.

Otroci in mladostniki iz disfunkcionalnih družin, pa so bili v težjem položaju. Tisti, ki so bili že pred epidemijo deležni pomoči CSD ali bili nameščeni v krizne centre, mladinske domove, vzgojne zavode in zavode za otroke s posebnimi potrebami, so to pomoč vsaj deloma izgubili oz. se je izvajala drugače kot pred epidemijo.

"Že v prvih tednih epidemije je prav v teh družinah prišlo do nekaj resnih poslabšanj duševnega stanja in tudi poskusov samomora mladostnikov," so opozorili v združenju. Zato pozivajo, naj ostanejo te vrste pomoči v primerih epidemije dostopne in odprte, saj so negativne posledice spremenjenega načina dela oz. zapiranja teh institucij večje, kot pa je njihov epidemiološki doprinos.

Pri otrocih in mladostnikih, ki so pred epidemijo že bili vključeni v psihiatrično obravnavo, so psihiatri opažali cel spekter odzivov. Za bolnike z nekaterimi anksioznimi motnjami, obsesivno-kompulzivno motnjo, motnjami hranjenja je lahko prišlo do poglabljanja bolezni. Nekaterim bolnikom, denimo bolnikom z avtizmom, pa sta fizična distanca ter šolanje na daljavo ustrezala in se je njihovo psihično stanje poboljšalo.

Skrb vzbujajoče je opažanje psihiatrov, da je z vračanjem v šolo prišlo do porasta samopoškodovalnega vedenja in samomorilnih razmišljanj. Do tega ni prišlo le pri otrocih in mladostnikih, ki v času šolanja na daljavo niso dovolj delali za šolo, temveč tudi pri povprečno prizadevnih, ki jim šola predstavlja preprosto prevelik stres.

Veliko stisk je bilo vezanih na obseg učne snovi. Prikrajšani so bili predvsem otroci, ki potrebujejo dodatno strokovno pomoč, se zaradi svojih značilnosti težje organizirajo in tisti, ki jim starši niso bili na voljo za pomoč.

Drugo zelo pereče vprašanje je, kaj bo povečana in s strani avtoritet spodbujena uporaba elektronskih medijev prinesla na dolgi rok generacijam, ki že tako čezmerno uporabljajo digitalne medije, še opozarjajo v združenju.