Zemljevid je narisal arhitekt Marco Mosso pred gradnjo prvega javnega vodovoda. Namen je bil popis vodnih virov, kot dokaz, da obstoječi viri ne zadoščajo naraščajočim potrebam. Zemljevid poleg ulic in stavb prikazuje lokacije vodnjakov in javnih pitnikov, tudi tistih, ki so znotraj zgradb. Vsebuje tudi podrobnosti, kot so ulične svetilke in tlak na ulicah.

Pomorski muzej Sergej Mašera Piran je zemljevid dal restavrirati v letih 1992-1993 in ga od takrat hrani uokvirjenega kot del nacionalnega arhiva.

Digitalizacijo so opravili raziskovalci Mediteranskega inštituta za okoljske študije ZRS Koper, ki pri projektu SCORE (Smart control of the climate resilience in European coastal cities - pameten nadzor podnebne odpornosti v evropskih obalnih mestih) vodijo t.i. živi laboratorij obalnega mesta Piran.

Opise vodnjakov nameravajo razširiti z uporabo aplikacije, ki so jo razvili skupaj z univerzo iz Dublina. Kot so zapisali, lahko s tem orodjem kdorkoli prispeva svoje znanje in vedenje o infrastrukturi Pirana. Platforma omogoča uporabnikom vnos lokacij, fotografij in dodatnih podrobnosti o vodnjakih, cisternah, mestnem zelenju in zgodovinskih prepustnih tlakovcih.

Na ZRS želijo obnoviti nekatere vodnjake, ki so jih označili za beneške arhitekturne bisere, in tako omogočiti dostop do vode, ki bi jo lahko uporabljali za zalivanje vrtov ter čiščenje ulic in trgov namesto dragocene pitne vode iz pip.

Kot so še sporočili raziskovalci, so digitalni zemljevid predali Pomorskemu muzeju Sergej Mašera, z namenom, da se podatki preučijo in da bo ta edinstveni zemljevid v prihodnje na voljo javnosti.