Dejan Steinbuch je publicist.
Relativizacija delikta ni to, da je tat zaradi svojih osebnih vzgibov kaj manj kriv, temveč pomeni, da v anomični tranzicijski družbi niso vsi, ki kradejo, tudi razglašeni za tatove.
Čustvena izpoved varnostnika, ki je iz sefa podjetja za varovanje, v katerem je bil zaposlen, ukradel milijon evrov, je cinično sovpadla s sodno obravnavo, na kateri Bavčar, Šrot & Company dokazujejo svojo nedolžnost v sporni prodaji delnic Istrabenza, zaradi česar naj bi nastala velikanska, 25 milijonov evrov velika razlika v ceni.
V dosedanji privatizaciji, tj. od leta 1990 naprej, je bilo po neodvisnih ocenah nezakonito pridobljeno, odtujeno ali na tuje bančne račune preneseno nekaj deset milijard evrov. Razen tajkunskih škandalov in najbolj razvpitih menedžerskih odkupov, ki jih je onemogočila recesija, javnost doslej ni izvedela podrobnosti o največjem ropu v zgodovini Slovenije. Odliv deviz iz tedanje skupne države se je okrepil že konec osemdesetih, ko je postalo jasno, da lahko država razpade, posledice pa bodo nepredvidljive. Računi v švicarskih bankah sicer segajo še bistveno dlje nazaj; posamezni slovenski direktorji in vplivni funkcionarji so že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v tujino spravljali na varno denar. Služba državne varnosti je to sicer zaznavala, vendar kakšnih posebnih sankcij ni bilo, ker je šlo za pripadnike režimske elite, vrana pa vrani ne izkljuje očesa.
I.
Če imamo pred očmi stotine milijonov evrov, ki so izpuhteli samo v zadnjih petih letih, se ob poznavanju slovenskega pravosodja zastavlja vprašanje, kakšna usoda čaka varnostnika Boruta H., ki se je za veliko tatvino odločil spontano, kot je sam skesano povedal. Ker v nekem trenutku ni mogel plačati položnice za 392 evrov in ker je v naslednjem hipu pred njim ležala gora denarja. So to bistvene olajševalne okoliščine? Je njegova podoba v javnosti zaradi tega kaj boljša, lepša? Kaj za načelo enakosti pred zakonom pomeni njegov delikt na eni ter nezakonite transakcije menedžerske »elite«, v kateri se je izgubilo stokrat toliko milijonov evrov? Kdo bo bolj kaznovan? Je možno, da bodo tisti, ki so ukradli desetkrat ali stokrat toliko kot Borut H., deležni milejše kazni ali celo oprostilne sodbe?
Na toliko vprašanj bo moral nekdo ponuditi odgovore, kajti državljani so vedno bolj ogorčeni nad dvojno moralo, brezzobo pravno državo, neenakostjo pred zakonom in dosedanjo prakso. Z izjemo Borisa Šuštarja, Bineta Kordeža in deloma Hilde Tovšak doslej še nikogar od velikih živin niso zares privili. Fenomenologija serijskih zločinov brez kazni torej.
Zato so dejstva neizprosna; Borut H. bo vsekakor obsojen že zgolj zaradi t. i. generalne prevencije, kajti ljudstvu mora oblast odločno izbiti iz glave kakršno koli misel na samaritanstvo. Robin Hood je pravljični lik, niti najmanjšega interesa ni, da bi ga v Sloveniji kdo posnemal. Posameznik, ki na svojo roko sune milijon evrov, bo okusil učinkovitost pravosodja, v to ne gre niti za trenutek dvomiti. Če bi ravnal drugače, bi se morda celo izognil roki pravice. A to bi pomenilo, da bi se moral tudi obnašati kot kriminalec. Vrnitev denarja in predaja policiji nekoga ne kvalificirata za profesionalnega kriminalca. V jeziku pokojnega Janeza Ruglja bi rekli, da se je Borut H. izkazal za slabiča.
II.
Zgodba nesrečnega varnostnika, ki si je nekaj dni po svojem velikem podvigu premislil, je v dobršni meri simptomatična za cankarjansko Slovenijo. Drugače rečeno, kdor ni sposoben delovati kot profesionalni kriminalec, bo potegnil krajši konec. Tudi krasti je treba znati. Kriminal belih ovratnikov se je v zadnjih desetletjih razvil v umetnost in beli ovratniki so postali globalni igralci. Varnostnik Borut H. je svojo materialno osvoboditev končal – kako klišejsko, mar ne? – na münchenski železniški postaji. Niti do Berlina ni prišel. Kar nekaj ljubljanskih frajerjev, ki so v goljufijah pridobili bistveno več denarja, se ni ustavilo pred eksotičnimi letovišči jugovzhodne Azije, kjer so varni pred slovenskim pravosodjem, njihov denar pa, kot slišim, dobro naložen v gostinstvu in turizmu.
Kazen, ki bo doletela Boruta H., bo zato pomenljiva. Vsaj enomesečni pripor, hitra obravnava in izjemno javno zanimanje so voda na mlin zagovornikov učinkovitosti slovenskega pravosodja in sodstva še posebej. V to slednje sicer verjamejo le redke device, toda sporočilo bo prav zaradi tega še tolikanj bolj jasno: kaznivo dejanje malega človeka, s katerimi poskuša odgovoriti na svojo osebno stisko, se ne splača, ker bo v vsakem primeru ostro sankcionirano. Tu ni nobene milosti. Kazen bo bržkone razmeroma stroga in niti najmanjših možnosti ni, da bi sodnik (beri: sodnica) spis kam založil, da bi potekli zastaralni roki ali da bi se proces čudežno vlekel tako dolgo, da bi postal brezpredmeten.
III.
Mali človek, ki se odloči, da bo prekršil eno od temeljnih moralnih norm in postav dekaloga (ne kradi!), bo sankcioniran brez milosti. S tem seveda ni prav nič narobe. Nasprotno, relativiziranje kaznivega dejanja ne pride v poštev v nobenem primeru. Borut H. je, če mu bo sodišče pravnomočno dokazalo krivdo, tat. Kriminalec. Nikakor ni nedolžen. Zaradi svojega dejanja si zasluži kazen. Amen.
A problem slovenskega pravosodja so velike živine, ne pa mali ljudje. Njihovih velikih tatvin namreč zaradi narave stvari ni prav veliko. Na drugi strani imamo vedno več inteligentnih, spretnih in bogatih tatov in podobnih kriminalcev, ki so se specializirali za svoj poklic do te mere, da so se v veliki večini uspešno izogibali sodnim procesom. V sojenjih največjim živinam gradbenega kartela, kar nas je davkoplačevalce strahotno drago stalo, smo videli prizore, ki so bili že skoraj komični in so spominjali na tiste iz filmov Martina Scorseseja ali celo Francisa Forda Coppole. Se spomnite sodnih procesov zoper domnevne mafijske šefe, na videz ostarele, opešane strice, mnogi med njimi so zaradi slabega zdravstvenega stanja na obravnave vozile bolničarke v invalidskih vozičkih, s kisikovo masko na obrazu?
Skesancev mafija ne dopušča. Če pa so se že kdaj pojavili, jih je čakala smrt za ovinkom. Slovenski gradbeni baroni se očitno držijo podobne zaveze molčečnosti. Edina senzacija, do katere lahko hipotetično pride, je izpoved Hilde Tovšak. Bogve, kje je zdaj tista njena magična modra mapa z dokumenti in stanovanjskimi pogodbami?!
IV.
Kaj se dogaja z družbo, kjer posameznik, ki ne zmore plačati položnice za sorazmerno visok znesek, v afektu izkoristi priložnost, ki leži pred njim v obliki milijona evrov? Znesek je indikativen zlasti zato, ker si ga ljudje še nekako znajo predstavljati. Ko gre za stokrat ali celo tisočkrat večje zneske, se svet realnega konča in nastopi kraljestvo imaginarnega. Zaradi poldruge milijarde evrov visoke investicije v TEŠ6, kjer bo že po naravi stvari izpuhtelo nekaj odstotkov (kar je pri takšnem znesku hitro 100 milijonov!), se prav nihče ne počuti vznemirjenega ali celo jeznega. V to, da pri tem projektu ne bo korupcije, tako ali tako nihče ne verjame. Še najmanj pa Goran Klemenčič in njegova komisija.
Stara resnica o kurjih tatovih se očitno vsakič znova izkaže za utemeljeno in podkrepljeno z dejstvi. Zapori, ki so tako polni, da pokajo po šivih, in fenomen malega človeka, ki ukrade milijon, ker ima bolno mater in prazno denarnico, ne govorijo o ničemer drugem kot o začetku odpovedovanja državnih institucij, kar pelje v razpad sistema. V takšnih razmerah je vsak od nas lahko potencialni zločinec. Pravijo, da priložnost naredi tatu. Danes očitno dobesedno …
Več kolumn Dejana Steinbucha: