Spielbergovo politično-biografsko dramo Lincoln bi morali kot dopoldansko matinejo predvajati slovenskim parlamentarcem. V njej je namreč osrednji del namenjen zakonodajnemu procesu v predstavniškem domu ameriškega kongresa. Ko je šlo za »biti ali ne biti«. V četrtem letu državljanske vojne so se zakonodajalci silovito spopadali pri vprašanju enakosti pred zakonom in svobode. Na koncu je za las zmagal koncept, po katerem so Združene države v naslednjem stoletju postale vodilna svetovna sila.

Republikanci in demokrati, ki so pred 150. leti zastopali diametralno nasprotna stališča, so se strinjali le v nečem: razpravo o temeljnih vprašanjih človeka, njegovih naravnih in državljanskih pravicah je potrebno voditi v prostoru, ki je po naravi stvari namenjen za razpravljanje. In to je lahko zgolj in samo parlament. Kajti predstavniki ljudstva so ob predsedniku neposredni izvrševalci suverenosti ljudstva, kateremu so odgovorni za vse svoje odločitve, še posebej tiste, ki se sprejemajo v časih napetosti, krize, v izrednih razmerah ali celo v vojni.

Republika, v kateri parlament svoje temeljne funkcije ne opravlja, ni več »stvar ljudstva«, temveč zdrsne bodisi v diktaturo bodisi v anarhijo.

I.

Vse od začetka državljanskih nemirov v Mariboru novembra 2012 naši zakonodajalci anemično spremljajo dogajanje in dajejo vtis, da se jih nezadovoljstvo znatnega dela volivcev ne tiče. Naivna so bila pričakovanja, da bo parlament začutil razpoloženje ljudstva in se nanj odzval. No, resnica je še hujša: Državni zbor zadnje desetletje ali celo dlje nikoli ni reagiral na aktualne dogodke, čeprav so ti zahtevali odziv. V bistvu se je zakonodajalec po nekaj letih živahnega delovanja v začetku devetdesetih, ko so blesteli posamezni govorniki in so potekale ostre polemike o pomembnih družbenih vprašanjih, nekako samoukinil. V formalnem smislu je sicer ostal nespremenjen, toda vsebinsko se je transformiral v delegatsko skupščino, kjer se s pritiskanjem na glasovalne tipke potrjuje predhodno dogovorjene odločitve.

Kastrirani zakonodajalci so de facto razpustili same sebe; med poslanci je (bilo) vedno več podpovprečnežev, amoralnežev in – zlasti v zadnjem sklicu – tudi ponarejevalcev, sleparjev in kriminalcev. Ne spomnim se, kdaj bi iz dvorane Državnega zbora nazadnje slišali kako bučno, vsebinsko razpravo, ki bi odmevala ter opravičevala vlogo in pomen parlamenta v domnevni parlamentarni demokraciji.

Še več – ob napisanem se zastavlja celo vprašanje, ali je Slovenija sploh še parlamentarna demokracija, če pa njen zakonodajalec le potrjuje tisto, kar je pripravila izvršilna oblast; če je namreč tako, potem ni nobenega razloga za delitev oblasti in potem lahko zakone – kot to prepogosto zmotno interpretirajo novinarji – dejansko sprejema kar vlada. Zakaj bi imeli parlament, če nima nobene druge vloge, kot da je alibi za depresivno stanje v državi?!

II.

Letošnje leto bo najhujše doslej. Na recesijo smo se že navadili, čeprav še nismo dosegli dna. Težje se privajamo na politični kaos in razpad sistema. Ljudstvo, ki ima edino oblast v tej državi in jo v skladu s 3. členom Ustave izvršuje neposredno IN z volitvami, se namreč nikoli ni odreklo svoji suverenosti, pač pa jo je zgolj zaupalo v izvrševanje trem vejam oblasti. Največji del odgovornosti pri tem nosi ravno zakonodajna oblast, iz katere se (iz)volita izvršilna in ne nazadnje tudi sodna.

Parlament, ki ne opravlja svoje vloge, je torej ljudstvu onemogočil izvajanje oblasti. In to v času, ko bi moral simbolno predstavljati prostor, v katerem se soočajo argumenti, krešejo mnenja in kjer se sprejemajo odločitve. Da je taisti parlament kastriran, dokazuje že dejstvo, da predstavniki ljudstva še vedno niso sposobni odločiti o usodi eksekutive. Bodo tolerirali manjšinsko vlado ali se bodo odločili izkoristiti ustavno možnost glasovanja o konstruktivni nezaupnici? Se bodo še naprej ukvarjali sami s sabo in svojimi osramočenimi kolegi ali pa bodo upravičili vlogo, ki jim jo podeljuje družbena pogodba, sklenjena med državljani in državo. Ustava, z drugo besedo.

Ves ta čas, ko Slovenija drsi v močvirje nezaupanja, kaosa in negativizma, se parlament ni bil sposoben niti enkrat oglasiti kot samostojna in neodvisna veja oblasti ter vsaj za nekaj trenutkov opozoriti na svoj obstoj. Ravno nasprotno, s svojo pasivnostjo in anemičnostjo je aktivno pripomogel k ustvarjanju še večje družbene nestabilnosti.

Za takšen, v bistvu klavrn status najvišjega zakonodajnega organa v državi ne moremo kriviti zgolj volilnega sistema, četudi je verjetno k temu precej pripomogel. Del odgovornosti za povsem napačno percepcijo vloge in pomena parlamenta v parlamentarni demokraciji nosimo tudi mediji in prek njih javnost. Že vse od nastanka Demosa in formiranja prve demokratično izvoljene skupščine spomladi 1990 poslušamo nekakšne vaške interpretacije, kakšen bi moral biti parlament v resnici. Najbolj absurdna je bila v tem času ugotovitev, da se v »parlamentu samo prepirajo« in da »nič ne delajo«, za vse skupaj pa vlečejo visoko plačo.

V kavbojskem sistemu, kjer je rdeča v resnici črna, bela pa oranžna, je kajpak mogoča tudi takšna razlaga. Morda pa parlament ni namenjen razpravi, debati ali polemiki?! Morda je mišljen za to, da poslanci smehljaje dvigujejo roke, zakone sprejemajo z aklamacijo in se božajo pod klopmi?!

Naj se sliši še tako nerazumno, ampak v Sloveniji precej ljudi dejansko tako misli.

III.

Državni zbor se ni sposoben soočiti niti s politično, kaj šele z gospodarsko in družbeno realnostjo v državi. V njem ni izstopajočih posameznikov, še manj pa govorcev, ki bi lahko opozorili nase ali ponudili kako skromno idejo o tem, kaj bi lahko bila rešitev za končanje statusa quo. Nikogar ni, ki bi štrlel iz dolgočasne, iz korenin negativne selekcije poganjajoče žive meje podalpskega zaplotništva. Edino in temu ustrezno tiho soglasje med večino poslank in poslancev, ki jim je jasno, da nikoli več ne bodo izvoljeni vanj, je to, da svoj mandat vlečejo čim dlje.

Poslancev nihče ne more prisiliti, da glasujejo za svojo razpustitev. Ljudstvo, ki jim je podelilo mandat, jim lahko kvečjemu dovolj glasno in jasno sporoči, da mu je tega sprenevedanja dovolj. Ampak če se hkrati ne bodo začela pojavljati nova politična gibanja in stranke, se ne bo spremenilo prav veliko. V parlament bodo znova izvoljeni kastrirani posamezniki, katerih vloga bo biti del mehanizma v velikem glasovalnem stroju.

V zgodovini je parlament pogosto odigral odločilno vlogo – v pozitivnem in negativnem smislu. Enkrat se bodo morali tudi poslanci odločiti, na čigavi strani so in koga zastopajo. So še predstavniki ljudstva ali morda zastopajo sami sebe in svoje strankarske priganjače?

Vir: http://www.steinbuch.si

Več Kolumn Dejana Steinbucha:

Zlo iz predmestja

Fenomen Janšević

Goveja juha