Politika je bila za intelektualce vedno kača. Previdni so se ji izogibali v velikem loku, omahljivce je uročila, da se dolgo niso mogli otresti njenega zadušljivega objema, najbolj preračunljivi pa so ji prišli preblizu. Kača politika jih je pičila in tako za vedno zasvojila.

Intelektualci in politika. Kombinacija, ki se redko kdaj izide. Še hujša sintagma so intelektualci v politiki, takorekoč contradictio in adiecto, hehe. Politična zgodovina je polna »razumniških ekskurzov« vanjo in skoraj brez izjeme so se klavrno ali celo tragično končali, saj gre za dve popolnoma različni vesolji, v katerih veljajo različna pravila, drugačna logika in predvsem nekompatibilen sistem moralnih vrednot. Intelektualci v politiki, začenši z afero Dreyfuss, če hočete, in iransko fatvo, ki jo zaradi romana Satanski stihi še vedno nosi Salman Rushdie, so prehodili trnovo pot, da so prišli do spoznanja, da je njihova zveza s politiko v najboljšem primeru prešuštvo. Obremenjenost s služenjem državi, ki je bila izrazita v totalitarnih režimih, je pripeljala do treh izrazito prevladujočih arhetipov intelektualizma v družbi. Prvi je pomenil popolno podrejenost politiki; tu so intelektualci bodisi igrali vlogo nekakšnih dvornih norčkov, ki jih nihče ne jemlje resno, bodisi so oportunistično molčali in se delali, kot da se jih nič na tem svetu posebej ne tiče. Nekateri med njimi so zaradi različnih, včasih tudi zelo osebnih, celo intimnih razlogov sodelovali z režimom, javno ali tajno. V komunističnih režimih – od DDR do Jugoslavije ali Albanije – je bilo to relativno pogosto, s posledicami pa se soočamo še danes. Tisti, ki so prostovoljno ali prisilno sodelovali s tajno policijo, bi si zaslužili več usmiljenja in krščanskega odpuščanja, saj so (bili) žrtve svoje šibkosti, strahu ali drugih slabosti. Danes so to ostareli razumniki, ki se zavedajo, da se bodo morali za umazana dejanja najprej soočiti sami s sabo.

I.

Njihovo diametralno nasprotje so (bili) kritični intelektualci, ki niso dopustili, da bi jim kdorkoli ukazoval. Ohranjali so svoje osebno dostojanstvo in intelektualno veličino, saj nikoli niso kapitulirali pod nobeno ideologijo in sistemom, kaj šele pred brezobzirnimi, malimi režimskimi aparatčiki. Takšnih junakov je bilo po naravi stvari precej manj kot dvornih norčkov, oportunistov in ovaduhov. Solženicin, Brodsky in Havel, denimo, se nikoli ni podredili režimu. Nekateri so bili prisiljeni emigrirati, kot recimo pri nas skoraj neznani albanski pisatelj Ismail Kadare. Ohranjati in ohraniti intelektualno integriteto v vladavini primitivizma je bilo v prvi vrsti vprašanje osebnega poguma in brezkompromisnega zavračanja argumenta brutalne moči, ki se ga je režim posluževal v odnosih do manjšin, šibkejših in potencialne opozicije.

Niso vsi zdržali takšnega pritiska. Nasprotno, večina je klonila. Eni so se odkrito ali prikrito udinjali režimu, drugi pa so enostavno pobegnili, kot denimo Boris Pasternak, ki se je zaprl vase in se poskušal zateči v sanktuarij samote in zasebnega življenja. Pa niti to ni pomagalo, da ga nomenklatura in njena intelektualna služinčad ne bi ves čas ostro napadali. Med zanimivimi osebnostmi, ki so poskušali do režima gojiti profesionalno distanco in »miroljubno koeksistenco«, je bil vzhodnonemški pesnik in dramatik Georg Dreyman, ki je upodobljen v nemškem filmu Das Leben der Anderen, Življenja drugih. Kljub temu da je veljal za relativno neproblematičnega in režimu nevtralnega pisca, je bil ves čas pod neposrednim nadzorom Stasija.

Dejanski (ne)svobodi intelektualcev v socialistični Jugoslaviji nisem namenil niti besede, saj gre za še eno izmed tistih poglavij iz t. i. polpretekle zgodovine, o katerih imamo premalo verodostojnih podatkov, da bi lahko pošteno in korektno razpravljali o njih. Brez dvoma pa se pod površjem skrivajo občutljiva razmerja, tlijo stare zamere, kar se je – in zdaj prehajamo v srž afere, imenovane PEN – pri nas manifestiralo šele slabega četrt stoletja po padcu Berlinskega zidu oktobra 1989. Pri zgodbi o notranjem razkolu v slovenski sekciji mednarodnega združenja pesnikov, esejistov in pisateljev (Poets, Essayists, Novelists) namreč ne gre za nič drugega kot še eno razsežnost slovenske interpretacije preteklosti, politike in svobode izražanja, pri čemer tehtnica nikakor ni izrazito nagnjena na eno stran, kot bi lahko kdo sklepal po visoki moralni neoporečnosti tako častitljive organizacije.

II.

Slovenski PEN je že zaradi svoje preteklosti (ustanovljen je bil sicer le pet let kasneje kot izvirni londonski, njegovi ustanovni člani pa ob katoliškem liberalcu Izidorju Cankarju večinoma levičarji, kot so Oton Župančič in Josip Vidmar ter sodelavec Kominterne in Titov najresnejši tekmec za vodenje jugoslovanske partije Prežihov Voranc, če omenimo najbolj znane) tradicionalno naklonjen levo-liberalnemu taboru, pa če poskušajo njegovo vodstvo in člani to še tako ogorčeno zanikati. Privrženost literaturi in svobodi izražanja kot osnovni credo združenja je v svoji slovenski esenci težko združljiva s pogledi, ki so bližje religioznemu, konservativnemu dojemanju družbenih fenomenov, kaj šele politike, kjer so prislovična nasprotju izbruhnila z vso silovitostjo. V vsebinskem smislu, če smo lahko neusmiljeno direktni, nikoli ni bilo dvoma, da se bo PEN do politike Janševe vlade in njega kot (bivšega) premierja tako odzival. Naivno bi bilo misliti drugače. V naravi slovenskega političnega zaplotništva – pa naj gre za Dražgoše, Kočevski Rog ali sindikalno zborovanje – je namreč manko dialoškega bontona in zmožnosti civiliziranega komuniciranja.

Drugače povedano, pri aferi PEN, ki je zaradi napovedane izključitve člana Janeza Janše razklala združenje (iz njega je protestno izstopilo nekaj njegovih eminentnih in mednarodno najbolj uveljavljenih članov, denimo Drago Jančar, Boris Pahor), nikoli ni bilo vprašanje, kakšna bo odločitev 20-članskega upravnega odbora, ki mu načeluje Veno Taufer, osebno globoko prizadet zaradi obtožb o svoji domnevni skriti in nečastni preteklosti, za katero naj bi stal Janšev klan. Tisto, kar problematizira izključitev nekega člana, je procedura, se pravi demokratičnost in korektnost postopka, ki bi še v vaškem gasilskem društvu za izključenega člana potekal bolj pošteno. Pravica do obrambe, zagovora ali pritožbe je civilizacijski minimum in dejstvo, da je vodstvu slovenskega PEN-a prav tu boleče spodrsnilo, pove preveč.

III.

Namesto razprave o utemeljitvi in utemeljenosti odločitve združenja književnikov, da iz svoje srede izobči nekega člana, je znova prevladal jezik (morda utemeljenih) očitkov o nespoštovanju temeljnih načel, na katerih je PEN utemeljen in vzpostavljen, predvsem pravici do svobode vesti in izražanja. Da Janše večina članov videti ne more, je jasno z Lune. Ampak ali je za dosego cilja pošteno uporabljati metode, ki niso v čast idealom PEN-a? To je absolutno legitimno vprašanje. Odgovor je kratek: ni. Ni pošteno tako zaradi nespoštovanja temeljnih pravic človeka, ki se znajde v kakršnem koli postopku, v katerem ima nesporno pravico do obrambe in predstavitve svojih argumentov. Audiator et altera pars, so govorili že stari Latinci.

Ni pa pošteno tudi zaradi opustitve notranje pluralnosti. Velja se vprašati, kako je mogoče, da doslej na podoben način ni bil obravnavan, tj. izključen (izobčen) še noben član združenja. Prav zaradi vsega tega daje PEN ostalim, tudi generacijsko mlajšim asociacijam intelektualcev, klavrn vzgled. V tej zgodbi je pomenljiva in ključna zlasti ugotovitev, ki je z izključitvijo Janše postala tudi empirična in na katero je v svoji izstopni izjavi opozoril moj dragi prijatelj Mitja Čander: "Dobrih dvajset let je bila Slovenija svetla izjema, koder pisateljska srenja ni razpadla na dve polovici kljub različnim političnim pogledom. Žal se je zdaj zgodilo prav to…"

Čandrov izstop glede na generacijsko bližino še kako razumem. Stari znova zastrupljajo ozračje in na ta način stopnjujejo pojav, ki v cankarjanski krajini med Goličavo in Blatnim Dolom postaja neznosen, dušeč. Namreč politizacija ugledne civilnodružbene skupine. Kontaminacija ravno tistega združenja, ki se nikoli ne bi smelo igrati s politiko, nas – če v maniri uroborosa pridemo nazaj na začetek – vrača h kači in izvirnemu grehu.

Intelektualci in politika. Dva svetova, ki ne sodita skupaj. Vsakič, ko pride do njune kopulacije, se rodijo problemi. Notranja nedoslednost, prevlada emotivne sfere in nespoštovanje obdolženčeve pravice do argumentirane obrambe so PEN pripeljali tja, kjer še ni bil nikoli. V nevarnost, da izgubi ves preostali intelektualni naboj in širino. Razkol, ki mu grozi bolj kot kdajkoli v skoraj devetdesetletni zgodovini, pelje v poraz peresa in diktaturo politike.

Vir: http://www.steinbuch.si

Več kolumn Dejana Steinbucha:

Zlo iz predmestja

Fenomen Janšević

Goveja juha