Kako in kdaj ste se vi spoznali z judom — kaj vas je pritegnilo?

Z judom sem se srečal v začetku sedemdesetih let v Judo klubu Koper. Ker smo imeli le dva treninga na teden, sem takrat vzporedno treniral še druge športe, tudi karate, a me je judo zaradi kombinacije discipline, taktike in spoštovanja nasprotnika hitro prevzel. Zgodaj sem postal eden najboljših tekmovalcev: najprej sem osvojil srebro na republiškem prvenstvu, naslednje leto naslov prvaka, nato drugo mesto na državnem prvenstvu SFRJ v Prilepu in leto kasneje 1978 še tretje mesto v članski konkurenci, kar me je popeljalo v reprezentanco. V Ljubljani so prepoznali moj potencial, mi pomagali pri vpisu na Fakulteto za šport ter uredili nastanitev v Dijaškem domu železniških šol, kjer so bili pedagogi zelo naklonjeni športu – to je bilo zame ključno.

V Judo klubu Koper sem ostal dvajset let, zadnjih deset predvsem kot trener. Uvedel sem vsakodnevne treninge, posodobili smo opremo, ponovno vzpostavili mednarodno tekmovanje 'Pokal Istre' in postavili sistematičen strokovni program. Leta 1993 sem se zaradi različnih vizij mirno umaknil v Judo klub 15. maj Marezige in tam nadaljeval delo v skladu s svojimi načeli. Ko je Andreja Leški osvojila zlato medaljo, sem se spomnil ljudi, ki so mi na začetku pomagali – poklical sem jih, se jim zahvalil in z veseljem vidim, da se moje delo danes odraža v uspehih mladih.

Kakšen šport je judo, kako bi ga vi opisali? Obstajajo morda kakšni miti ali prepričanja o judu, ki pa ne veljajo?

Judo pogosto spremljajo zgodbe, ki so včasih bolj pedagoške kot zgodovinsko natančne. Ena takih pravi, da je ustanovitelj Jigoro Kano nekega nevihtnega dne skozi okno opazoval naravo: mogočno, togo drevo se je upiralo sunkom vetra in se naposled zlomilo, medtem ko se je vrba upogibala in se vedno znova poravnala. Iz tega naj bi izhajalo načelo neupiranja in rek: "Popusti, da kasneje zmagaš."

Pravijo tudi, da je judo obrambni šport. Razlag je več, a naslednji najlažje pritrdim. Judo ima mete in zato ga pogosto ne razumejo kot napadalnega, v resnici pa velja, da je napad največkrat najboljša obramba: če te kdo napade, sledi takojšen protinapad — met, ki nasprotnika izravnoteži. Ravno to izravnoteženje vzbuja strah: nasilnež pričakuje udarce, namesto tega pa se znajde v zraku in pade na tla. Ker je to nepričakovano, ga preseneti in šokira, žrtvi pa omogoči, da pobegne. Padec brez blazin zaboli tudi vešče padanja, zato nasilnež zaradi bolečine in šoka navadno niti ne bi bil sposoben steči za žrtvijo.

Zakaj bi judo priporočali mladim?

Judo bi mladim priporočil najprej zaradi gibanja in njegovega vpliva na zdravje. Poseben pomen pa ima zato, ker temelji na naravnih gibanjih in omogoča izražanje borbene agresivnosti na sprejemljiv in nadzorovan način – v okviru pravil borbe in z jasno pedagoško vrednostjo. Pomembno je razumeti, da borbenost ni isto kot nasilje, temveč naravna sila, ki nas spodbuja k dejanjem – k naporu za boljšo oceno, k iskanju poklica ali k reševanju življenjskih izzivov. To je energija, ki nas žene naprej.

Če mlad človek ne zna usmeriti ali sprostiti te napetosti, se lahko preveč umiri in izgubi voljo do delovanja ali pa svojo energijo izrazi na družbeno nesprejemljiv način. Tudi pri nas opažamo, da se mladi včasih zatekajo k neprimernim dejanjem. Nedaven primer se je zgodil v Izoli, kjer so mladi sami organizirali dvoboje v pretepih. V Kopru pa imamo prav zdaj težave zaradi nevarnih voženj z motorji. Prav s tem nas mladi opozarjajo, da ne sledimo dovolj njihovim potrebam v sodobnem času. Želel bi, da zdaj, ko smo v obdobju umetne inteligence in se pripravljajo programi za mlade, usmerimo več pozornosti v poklice, ki bodo vzgajali mlade na področju športa in drugih prostočasnih dejavnosti.

Trenutno ste aktivni v izolskem judo klubu. Koliko časa že obstaja, koliko članov šteje?

Judo klub Izola sem ustanovil leta 1997, tako da bomo čez dve leti praznovali 25-letnico delovanja. Klub ima trenutno okoli 50 aktivnih članov, ki redno trenirajo. Poleg tega uspešno deluje tudi Judo klub Ankaran, ki letos praznuje 10 let obstoja in šteje približno 30 članov.

Kako privabljate mlade, predvsem mlada dekleta, v klub? Kakšen je nenazadnje interes med mladimi na Obali?

Pri privabljanju mladih v klub ne delamo razlik med spoloma. Ob vpisih pa je opaziti, da med najmlajšimi, ki obiskujejo t. i. judo vrtec, močno prevladujejo fantje. Odločitve v tej starosti večinoma sprejemajo starši, ki se pogosteje odločajo za fante. Največ zanimanja za judo je v prvi triadi osnovne šole, kjer se zanimanje pogosto poveča tudi med dekleti – včasih celo bolj kot pri fantih.

Na Obali zanimanje za judo še ni tako veliko kot v osrednji Sloveniji ali na Štajerskem, kjer je tradicija daljša. To se opazi tudi pri številu klubov — pri nas jih je šele v zadnjem času nekoliko več. V preteklosti namreč ni bilo večjih tekmovalnih uspehov in tudi medijska pozornost ni bila velika. Tudi zanimanje po osvojitvi prve olimpijske zlate medalje ni znatno naraslo. Ni se zgodilo niti približno tako, kot pri plezanju, kjer so prav zaradi odmevnega uspeha sicer koroške tekmovalke v Kopru uredili plezalno steno — za judo pa, kljub zgodovinskemu pomenu dosežka koprske judoistke Andreje Leški, judo šport ni pridobil ničesar.

Kako gradite zaupanje med trenerjem in judoistom? In nenazadnje kako pomembno je to zaupanje v tem športu?

Moj program dela je zasnovan tako, da že v osnovi spodbuja sodelovanje med trenerjem in učencem. Gre za dvosmerno komunikacijo, pri kateri trener z nenehnimi povratnimi informacijami pomaga učencu pri napredku – manj izkušenega usmerja in popravlja, uspešnejšemu pa predvsem svetuje in ga vodi k samostojnemu razmišljanju. Zaupanje med trenerjem in judoistom je tu ključno, saj brez njega ni odprte komunikacije, napredka in občutka varnosti, ki je pri borilnih športih še posebej pomemben.

Sodobni judoist obvladuje več tehnik in jih zna uporabiti na različne načine. Zaradi večje avtonomije pridobiva tudi več izkušenj, kar zahteva nov, bolj partnerski odnos med trenerjem in učencem. Stara šola, ki je temeljila na ponavljanju in avtomatizaciji gibov, je ponujala malo prostora za sodelovanje – trener je imel omejeno število pristopov, zato je neuspeh pogosto vodil do nezadovoljstva.

Danes pa je znanja več, možnosti več, komunikacija pa odprta. Trener in učenec skupaj iščeta rešitve, kar povečuje možnosti za uspeh in zadovoljstvo obeh. Ta pristop prinaša boljše rezultate na tekmovanjih, hkrati pa gradi zaupanje, ki je temelj vsakega resnega in dolgotrajnega športnega odnosa. Zaupanje v judu je tako razumska kot čustvena vez – je pogoj za napredek, za pogum, za tveganje pri novih tehnikah in za občutek varnosti na tatamiju. Le kadar učenec popolnoma zaupa trenerju, se lahko sprosti, preizkuša nove gibe in preseže samega sebe.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost — širitev kluba, novi projekti, morda nova sodelovanja?

Danes v dveh novih okoljih vzpostavljamo pogoje, ki bodo prijazni za delo z nadarjenimi otroki. Dosegli smo že veliko: imamo strokovno izobražen kader in zagotovljene finančne pogoje za profesionalnega trenerja, to je Jaša Babič, ki je na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani zaključil univerzitetni študij na smeri športno treniranje.

V Judo klubu Izola smo oblikovali urnik za vsakodnevno vadbo za vse starostne skupine mladostnikov, v Judo klubu Ankaran pa vadba poteka štirikrat tedensko, za eno skupino na dan. Pogoji za vrhunski šport pa se bodo še bistveno izboljšali z izgradnjo športnega centra na Sv. Katarini, ki bo državnega pomena za odbojko na mivki, ob njem pa bodo zgrajeni tudi objekti za štiri druge športne panoge – med njimi tudi za judo. S tem bomo dobili prvo pravo judo borilnico (dojo) na Obali, kar bo pomemben korak za nadaljnji razvoj tega športa v našem okolju.

V sodelovanju z Judo klubom Koper si prizadevamo ponovno vzpostaviti domača tekmovanja, ki bodo bolj prilagojena začetnikom in mladim z manj izkušnjami. Načrti za širitev kluba so v veliki meri povezani z novim kadrom. Z velikim pričakovanjem spremljamo Luko Pekoviča, ki bi lahko prevzel trenutno oslabljeni Judo klub 15. maj Marezige in ga postavil na nove temelje – z modernim pristopom in novim zagonov za delo z izkušenimi tekmovalci.

Na voljo imamo skoraj 800 kvadratnih metrov blazin, ki jih je zob časa že nekoliko načel, zato pripravljamo načrt postopne obnove. To bomo izvedli s pomočjo različnih projektov. Eden pomembnejših je tudi pobuda, ki smo jo že naslovili na zvezo – da bi ponovno organizirali Evropsko kadetsko prvenstvo, ob katerem bi proslavili še dve pomembni obletnici našega delovanja. V prihodnosti želimo obnoviti tudi mrežo prijateljskih klubov, s katerimi smo v preteklosti veliko sodelovali – predvsem v Franciji, Srbiji in Črni Gori. Z novim kadrom načrtujemo, da bi znova oživili tradicionalna tekmovanja in poletne judo kampe, ki so bili nekoč prepoznavni po prijetnem, počitniškem vzdušju.

Bili ste prvi trener Andreje Leški, ki je danes izjemno uspešna … Se je takoj videl njen potencial? Kaj menite, da je bilo ključno pri napredku Andreje Leški — kaj je pomenilo delo z njo od začetka?

Ko se je Andreja Leški leta 2002 kot petletno dekle vpisala v klub, smo bili v obdobju razcveta — z odličnimi pogoji in zadostno finančno podporo za športna tekmovanja. Že takrat smo imeli prve uspešne članice in člane, še posebej pa so dekleta presenetljivo hitro napredovala in dosegala vidne mednarodne rezultate. Andreja je imela zelo dobre pogoje za trening — trenirali smo vsak dan v borilnici Arena Bonifika v Kopru za več starostnih skupin. V najmlajših letih je že osvajala medalje na domačih tekmovanjih.

Ko pa je kasneje nastopala v močnejši konkurenci, sem ji po posameznem porazu pogosto rekel: "Ne sekiraj se — pride dan, ko se boš oddolžila." In vedno se je tako tudi zgodilo. Ko je izgubila, sem jo spodbujal z besedami: "Ti si boljša, a še nisi popolnoma pripravljena. Na večjih tekmah boš pokazala, da si bolj vsestranska." Tudi to se je kasneje uresničilo. Spomnim se tekme v Gradcu – tam je Andreja zmagala, tekmovalka, s katero je pred kratkim doma izgubila, pa je bila šele peta. Konkurenca je bila zelo močna, a Andreja je pokazala svojo večjo prikladnost v odzivih in s tem tudi iznajdljivost.

Kaj jo je najbolj odlikovalo? Vsestranskost, drugačen pristop in izjemna sposobnost procesiranja – njeni odzivi so bili hitrejši, bolj premišljeni, vnaprej zaznani, torej prednost predčasnega odgovora glede vnaprejšnje zaznavne predvidljivosti. Drugo, čeprav je bila desničarka, se je znala boriti tudi kot levičarka. Njeno delo z rokami je bilo odlično – levi in desni prijem, preprijemanje, obrambni prijemi. Že takrat je bila zelo nepredvidljiva tekmovalka, kar je ostala tudi kasneje in to prednost z leti še nadgradila.

Pomembne so bile tudi njene osebnostne lastnosti – bila je odlična učenka, zrelo razmišljajoča in z močno podporo staršev, kar je ključen dejavnik pri razvoju mladega talenta. Zelo zgodaj sem vedel, da gre za potencial, ki ga je mogoče razviti – imeli smo pogoje in znanje, da to uresničimo. Tako je stekel optimalen program, skladen njenemu razvoju, ki je trajal 10 let.

Danes to potrjujejo njene medalje z najprestižnejših tekmovanj – od kadetskih do članskih – in dejstvo, da je postala aktualna olimpijska prvakinja. To ni bil naključni uspeh, ampak rezultat skrbno načrtovanega dela, znanja in podpore mnogih, ki so mi omogočili, da sem lahko to delo opravljal: od tistih, ki so mi omogočili študij na Fakulteti za šport, do tistih, ki so me vključili v program Športne šole nacionalnega pomena, sofinancirani projekt s strani takratnega  Ministrstva za izobraževanje in šport, kjer sem kot trener delal z nadarjenimi otroki in mladostniki.

V zadnjem času se je pod drobnogledom medijev znašel Marjan Fabjan – zaradi očitkov fizičnega in psihičnega nasilja, ter celo spolne zlorabe več njegovih varovank. Kako gledate na to, kakšen je vaš komentar na omenjene očitke?

Fabjana sem poznal v mladih letih na reprezentančnih pripravah, saj sva iste generacije in sva bila na mnogih tekmovanjih tudi sopotnika. Spoznal sem ga leta 1977, ko sva bila oba prvič povabljena v mladinsko reprezentanco za nastop na državnem prvenstvu Jugoslavije v Prilepu, kasneje pa še v času mojega študija v Ljubljani. Po študiju sem tekmoval še za nekaj klubov, med drugim za Olimpijo iz Ljubljane v ekipni zvezni ligi Jugoslavije in eno sezono tudi za Fabjanov takratni klub Ivo Reya Celje – prav v času, ko je prejel črni pas časnika Sportske novosti kot najboljši ligaški tekmovalec, saj je vse borbe končal z ipponi.

Kar zadeva najtežje očitke, ki jih danes poslušamo, o njih ne vem nič konkretnega. 

Tudi pred tem je bil Fabjan v javnosti znan po 'trdih prijemih'. Kako gledate na to? Je 'trd prijem' edini 'učinkovit' način za dosego uspehov judoist oz. judoistov, ali morda ravno nasprotno ugotavljate, da se da z lepo besedo in z nežnejšim pristopom tudi v borilnih veščinah doseči uspehe?

Ker Judo klub Sankaku vsako leto sodeluje na Poletnem judo kampu Izola, lahko rečem, da njihov klub dobro poznamo. Pogosto za več tednov najamejo telovadnico OŠ Dante Alighieri, kjer tudi mi izvajamo treninge. Mi jim damo v najem blazine in sodelujemo s trenerji, ki vodijo mlajše skupine – in ti so popolno nasprotje tistega, kar se v javnosti pogosto piše o Fabjanu. V preteklosti sta te skupine vodili tudi Urška Žolnir in Lucija Polavder, obe dobitnici olimpijskih medalj. Naši člani imajo še danes veliko lepih fotografij s skupnih treningov, na katerih se čuti sproščeno vzdušje brez pritiskov in veliko prijaznosti s strani njihovih trenerjev.

Kar se tiče tako imenovanih trdih prijemov, bi se naslonil na izjavo Anamarije Velenšek, ki je strožji način dela utemeljevala kot edino pot do vrhunskih rezultatov. Tako sem vsaj razumel njen komentar, ki se je nanašal na Fabjanov pristop. Sam se zavedam, da je v vrhunskem športu določen trd pristop do neke mere lahko upravičen, vendar sem po značaju in načinu dela drugačen trener. Tekmovalce sem pripravljal tako na telesne kot na psihične napore, vendar z drugačno metodo.

Judo v svoji filozofiji uči, da je poti do uspeha več, in ena od njih je bila moja – pot razumevanja, postopnosti in medsebojnega spoštovanja. To pot želim deliti tudi z drugimi, saj ponuja znanje, ki ga lahko vsak trener prilagodi svojemu načinu dela.

Že na začetku svoje trenerske poti sem razmišljal, da bi s kakšnim učencem nekoč osvojil olimpijsko medaljo, ne glede na žlahtnost. Za ta cilj sem se načrtno pripravljal in bil zelo aktiven. Ko je Fabjan medalje začel osvajati, sem si želel, da bi mu postal konkurent. Žal pa so v Mestni občini Koper postavili neprijazne kriterije za naš razvoj do te mere, da sem izgubil celo pogoje za delovanje športne šole, ki je bila priznana kot šola nacionalnega pomena. Ko je Fabjan pozneje osvajal še več medalj z različnimi tekmovalkami, sem bil presenečen, a hkrati prepričan, da bi ob ustreznih pogojih tudi v Kopru lahko kdo dosegel podobne uspehe, kot jih je kasneje dosegla Andreja Leški. To razumem kot zapravljeno priložnost za naš prostor in našo šolo juda.

Če zaključim: Fabjan bi bil po mojem mnenju sposoben osvajati olimpijske medalje tudi brez pretirane strogosti oziroma t. i. trdih prijemov. Kot pravi rek: "Učenec ti je v rokah kot milo – če ga stisneš premočno, ti spolzi, če si preohlapen, ti ravno tako zdrsne z rok. Moraš najti pravo mero." In prav ta prava mera je tisto, kar loči odličnega trenerja od zgolj strogega. Če bi bila ta mera v Fabjanovi šoli pogosteje prisotna, bi verjetno vzgojil še več odličnih športnikov in s tem še bolj obogatil svoj klub in slovenski judo.