Letošnje nagrajenke priznanj 'Glasnik znanosti' ZRS Koper

Po pogovorih z nagrajenkama dr. Tino Čok, jezikoslovko, in Alenko Obid, strokovno sodelavko ZRS Koper, tokrat predstavljamo dr. Matejo Sedmak, sociologinjo, vodjo Inštituta za družboslovne študije ZRS Koper, ki se že vrsto let posveča raziskovanju etničnih, medkulturnih in migracijskih vprašanj. Njena področja raziskovanja so družine, etnično mešane družine, upravljanje večkulturnosti, integracija priseljencev v družbo prihoda, s poudarkom na ranljivih skupinah mladoletnikov brez spremstva, otrocih in ženskah.

Pod njenim vodstvom je raziskovalna skupina dosegla izjemen mejnik – pridobila je projekt v okviru prestižnega evropskega programa Obzorje 2020 (Horizont 2020) z naslovom Migrant Children and Communities in a Transforming Europe/Otroci priseljenci in priseljenske skupine v spreminjajoči se Evropi (MiCREATE). Gre za prvi projekt s področja družboslovja, pri katerem je slovenska raziskovalna institucija vodilni partner. V projektu je sodelovalo 75 raziskovalcev in strokovnjakov iz 12 držav, kar priča o izjemnosti in mednarodni dimenziji projekta.

Od leve proti desni: dr. Egon Pelikan, predsednik Znanstvenega sveta ZRS Koper,dr. Mateja Sedmak, prejemnica priznanja 'Glasnik znanosti' in dr. Rado Pišot, direktor ZRS Koper.

Njeno delo presega akademske okvire – s sodelavci pripravlja tudi politična priporočila za slovensko in evropsko politiko. Kot strokovnjakinja in svetovalka sodeluje z Generalnim direktoratom Evropske komisije za raziskave in inovacije. Je nacionalna predstavnica Strateške delovne skupine za področje družboslovja in humanistike, Evropskega strateškega foruma raziskovanih infrastruktur. Je avtorica številnih znanstvenih člankov in (so)avtorica ter (so)urednica več znanstvenih monografij, med katerimi velja posebej izpostaviti nedavno izdano monografijo pri prestižni mednarodni založbi Oxford University Press z naslovom The Oxford Handbook of Child-Centered Approaches to Migrant Children, ter mentorica doktorskim študentom in študentkam ter mladim raziskovalcem in raziskovalkam. Dr. Mateja Sedmak je bila pred kratkim izvoljena tudi za predsednico Slovenskega sociološkega društva, kar potrjuje njeno strokovno prepoznavnost in ugled.

Kljub številnim raziskovalnim obveznostim je tudi – navdušena športnica, zaprisežena jogistka, igralka odbojke, ljubiteljica vrta in družabna oseba, ki dragocen prosti čas rada preživlja v krogu prijateljev in družine.

Dr. Mateja Sedmak

Kakšni so bili vaši občutki, ko ste izvedeli, da ste prejemnica priznanja Glasnik znanosti ZRS Koper za posamezne vrhunske znanstvene dosežke uveljavljenih raziskovalcev in kaj vam to priznanje osebno pomeni?

Seveda je prijetno prejeti takšno priznanje. Gre za priznanje večletnega oz. večdesetletnega dela na področjih etničnih in medkulturnih študij. Posebej bi izpostavila, da tukaj ne gre samo za moje delo, temveč za raziskovalno delo celega inštituta. Verjamem v timsko delo, sodelovanje in skupnost, zato to nagrado dojemam kot skupno – njihovo in mojo.

Priznanje vidim kot prepoznanje in potrditev ter spodbudo. Nihče od raziskovalcev svojega dela ne opravlja zaradi priznanj, za nas je raziskovanje način življenja. Nagrada je le potrditev, da smo na pravi poti, a glavna motivacija je veselje do raziskovanja samega. Znanstveniki in znanstvenice pa tudi radi verjamemo, da naše raziskave služijo širši družbi, če jih le uspešno prenesemo v prakso.

Vaše raziskave se osredotočajo na migracije, medkulturnost in integracijo. Kaj vas je pritegnilo k temu področju?

Sprva so bila področja mojega raziskovalnega zanimanja družine in družinske spremembe. Med doktorskim študijem sem iskala nišno področje, ki bi ga preučila v okviru svoje doktorske disertacije, takšno, ki še ni bilo ustrezno preučeno in ugotovila, da je etnična dimenzija pri preučevanju družin v slovenskem in tudi jugoslovanskem prostoru skorajda prezrta. Razlog za to je bila tudi ideologija 'bratstva in enotnosti', ki je namenoma 'podcenjevala' pomen etničnih pripadnosti in etnične raznolikosti tudi na ravni družin.

Poleg tega sem otrok zamejskega Slovenca, živim v večkulturnem okolju Istre, vpeta med italijanski in hrvaški kulturni prostor. Odraščala sem v času večetnične Jugoslavije in priseljevanja delavcev z območij nekdanje Jugoslavije v gospodarsko razvijajoči se Koper. Večina mojih sosedov, sošolcev in prijateljev je bila iz mešanih družin ali se je priselila od drugod, kar je usmerilo moj interes k manjšinskim vprašanjem in medkulturnemu sobivanju. Ob prelomu tisočletja, se je s povečanimi globalnimi migracijami moj interes razširil na otroke migrante, ki po zelo nevarni in negotovi poti brez spremstva odraslih prihajajo v Evropo, pa tudi na vse, ki se selijo v iskanju varnega in boljšega življenja. Zanimivo je preučevati, kako migracije preoblikujejo družine, lokalne skupnosti, šole in celotne družbe. Zavedati se moramo, da priseljenci niso le številke in statistika. Gre za konkretna življenja, konkretne osebne in družinske zgodbe, gre za upe, sanje, izkoriščanja in trpljenje, kar je v medijskem in političnem diskurzu sistematično spregledano. V procesu prilagajanja in integracije me zanima predvsem perspektiva posameznika, otroka, ženske, delavca. Pri tem na integracijo gledam tako kot uradna politika Evropske Unije in Slovenije - kot dvosmerni, celo trosmerni proces, v katerem se spreminjamo tako priseljenci kot lokalna skupnost, pa tudi države izvora.

Bili ste vodja mednarodnega projekta MiCREATE, ki se je osredotočal na življenja priseljenih otrok. Kako bi opisali pomen tega projekta?

MiCREATE – Otroci priseljenci in priseljenske skupnosti v spreminjajoči se Evropi/Migrant Children and Communities in a Transforming Europe je bil štiriletni evropski projekt, financiran v okviru prestižnega programa Horizont 2020, ki se je osredotočal na integracijo otrok v tako imenovane družbe prihoda. Tradicionalno se uspešnost integracije otrok določa z vidika odraslih – strokovnjaki, politiki in znanstveniki določamo, kaj je in kaj ni uspešna integracija. Kazalci uspešne integracije so torej - če priseljeni otrok osvoji jezik okolja, hodi v šolo, je učno uspešen, napreduje v višji razred, je neproblematičen in se zaposli. Seveda je vse navedeno res, je pa integracija mnogo več. 'Otrokosrediščni pristop' postavi otroka, njegove izkušnje in mnenja v središče raziskave in političnih priporočil. Skladno s tem je za uspešno integracijo nujen občutek pripadnosti, občutek biti sprejet, imeti lokalne prijatelje in občutek, da je sprejeta tudi tvoja družina in etnična skupnost. Projekt MiCREATE je izpostavil pomembno dejstvo in sicer, da je integracija lahko dolgoročno uspešna le, če je skladna tudi z videnji in izkušnjami priseljenih otrok. Uspešna dvosmerna integracija pa je pomembna, da se izognemo getoizaciji, marginalizaciji, potencialnim ekstremizmom in zato, da se vzpostavi družbo sobivanja, v kateri bo življenje prijetno za nas vse. Integracija je dvosmeren proces v katerem priseljenci osvajajo jezik in kulturo družbe gostiteljice, lokalna skupnost pa spodbuja in omogoča to vključevanja, obenem pa se tudi sama spreminja, postaja vključujoča.

Projekt je vključeval 12 partnerskih institucij in v njegovem okviru se je izvajalo več terenskih raziskav na šolah, v kampih in azilnih domovih v katere je bilo vključenih več kot 5.000 otrok v različnih evropskih državah in v Turčiji. V raziskave smo vključili tudi otroke v izrednih razmerah, kot so tisti, nastanjeni v kampih in nelegalnih naseljih - kot je Calais v Franciji. Otroci so bili, skladno z otrokosrediščno metodologijo osrednji sogovorniki – vključevanje njihovega glasu je omogočilo vpogled v njihovo izkušnjo migracije in prilagajanja novemu okolju, socialne povezanosti, občutek pripadnosti in morebitne izzive, ki jih tradicionalni odraslocentrični pristopi pogosto spregledajo.

V Sloveniji ste nacionalna vodja longitudinalne študije blaginje otrok imenovane GUIDE. Kakšen je pomen te raziskave?

Profesor, kolega iz Univerze v Manchestru, ki je bil naš partner v projektu MiCREATE, nas je povabil, da bi bili nacionalni koordinator in vodja GUIDE- Growing Up in Digital Europe/Odraščanje v digitalni Evropi projekta. Gre za načrtovano 25 longitudinalno študijo otrok, ki bo spremljala odraščanje in spremembe v odraščanju evropskih otrok. Raziskava naj bi se začela izvajati leta 2028. Zdaj pripravljamo in testiramo merski instrument, ki mora biti medkulturno prilagojen, pridobivamo politično podporo in financiranje ter gradimo skupnost, mrežo strokovnjakov, znanstvenikov in politikov oziroma odločevalcev, ki bo uporabljala podatke raziskave. Ta se bo izvajala na dveh starostnih skupinah otrok, v prvi bodo otroci stari devet mesecev in v drugi otroci stari osem let, raziskava se bo ponavljala vsaki dve leti in tako celih 25 let. Pri novorojenčkih bodo za otroke odgovarjali starši, kasneje pa bodo otroci v raziskavo udeleženi sami.

Rezultati teh raziskav bodo izjemno dragoceni za celovito razumevanje odraščanja otrok, vpliva sodobnih tehnologij, socialnega okolja, psiholoških in kulturnih faktorjev na razvoj otrok. Raziskava je pomembna, saj za oblikovanje ustreznih in učinkovitih politik na področju šolstva, zdravstva, socialne, dela in tako dalje potrebujemo dobre podatke s terena. Teh trenutno primanjkuje. Na tem mestu bi izpostavila, da je Slovenija ena redkih držav, ki je že izvedla pilotno raziskavo na reprezentativnem vzorcu otrok, ter da imamo s strani Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) in Javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS) močno podporo, za kar smo zelo hvaležni. Projekt GUIDE je vključen v strarteške dokumente Slovenije in Evropske unije.

Vaše delo pogosto nagovarja tudi odločevalce in vpliva na razvoj politik. Kako vidite vlogo znanosti pri oblikovanju družbenih politik?

Znanost oziroma znanje in verodostojni, kvalitetni podatki so ključni. Politika brez tega ne more biti učinkovita in prijazna do ljudi, okolja in drugih živih bitij. Znanstveniki zbiramo podatke, jih analiziramo in predlagamo rešitve, ki jih je mogoče prenesti v politiko. Vsaka politika, ki ne temelji na znanstvenih dokazih, je neučinkovita, pogosto pa tudi škodljiva.

Družboslovna znanost ponuja objektivno analizo stanja, vzrokov in posledic, podaja pa tudi širši kontekst za odločevalce. Na področju migracij in integracije to pomeni, da odločitve o vključevanju v šole, različne oblike nastanitve ali v socialne programe integracije ne temeljijo na predsodkih in zdravorazumskih predpostavkah, temveč na dejstvih in podatkih, pridobljenih iz znanstveno izvedenih raziskav.

Kateri izzivi vas spremljajo pri raziskovanju in poučevanju na področju medkulturnosti in migracij?

Največji izziv pri raziskovanju na splošno je sposobnost razmišljanja onkraj ustaljenih okvirov in praks in ustvarjalnost oziroma izvirnost v znanosti. Uživam, ko delujem v mednarodnih timih, v katerih kulturne razlike in različna znanja ter pristopi predstavljajo zanimivo izkušnjo, zaradi katere lahko osebno in profesionalno rastem.

Izzivi pri raziskovanju migracij in integracije so različni in mnogi. Od metodoloških, ki se pojavijo pri zbiranju podatkov o otrocih in odraslih, ki ne govorijo tvojega jezika, so travmatizirani ali enostavno nezaupljivi. Do etičnih in osebnih. Kako zdržati težo izkušenj in zgodb otrok priseljencev, pa mladoletnih migrantov brez spremstva, za katere veš, da bodo zapustili Slovenijo v naslednjih dnevih ali tednih in zelo verjetno pristali v rokah organiziranega trgovanja z belim blagom ali bodo žrtev ekonomskega izkoriščanja. Kako ostati med raziskovalnim procesom človeški in etičen, obenem pa ohraniti znanstveno rigoroznost.

Upravljanje večkulturnosti je kompleksen izziv, ki mu mora biti posvečena dovoljšna pozornost. Integracija oziroma vključevanje priseljencev je proces, skozi katerega le-ti postanejo del družbe prihoda. Mi vsi oziroma naši starši ali stari starši so bili nekoč priseljenci. Integracija mora biti dvosmerna. Priseljenci v tem procesu prevzemajo vrednote družbe prihoda, mi pa jim moramo to omogočiti. Obe strani se v tem procesu spreminjata in elementi kulture priseljencev obogatijo lokalno kulturo. Na primer tipično angleško pitje čaja ob popoldnevih, pa sladkor in listi čajevca, ki ga pri tem uporabljamo, so 'priseljeni' iz drugih kultur, prav tako kari, ki je danes prevladujoča angleška jed. Toda upravljanje večkulturnosti mora biti voden in ustrezno organiziran proces. Prostorska in socialna segregacija vodita v neuspešno integracijo, to pa v marginalizacijo, socialno izključenost in potencialno radikalizacijo. Zato je pomembno zagotavljanje razpršene nastanitve, vključevanje otrok v šole z mešanimi razredi - in ne ločevanje otrok - ter spodbujanje medkulturnega dialoga. Pri tem so ključni kulturna senzibilnost in kulturne kompetence, ki bi jih morali imeti vsi zaposleni v šolstvu, zdravstvu, javni upravi, skratka povsod, saj bodo pospešena globalizacija, svetovne trgovinske izmenjave, potrebe gospodarstva, pa tudi globalne ekonomske neenakosti pospešeno vplivale na rast večkulturnosti.

Ohranjanje materinega jezika in kulture priseljencev ob sočasnem učenju lokalnega jezika in prevzemanju načina življenja okolja, je prav tako pomembno zaradi ohranjanja psihološke stabilnosti in identitete. Vse raziskave tudi nakazujejo, da dobro znanje maternega jezika pozitivno vpliva na učenje in osvajanje jezika okolja. Integracija ni enosmerni proces – tako priseljenci kot lokalna skupnost v tem procesu sodelujeta in se prilagajata.

Kaj bi svetovali mladim raziskovalcem, ki jih zanimajo družboslovne študije in medkulturne teme?

V Sloveniji imamo odlično organiziran sistem podiplomskega študija, ki omogoča tako imenovani status mladega raziskovalca oziroma mlade raziskovalke. Slovenija v tem okviru omogoča financiranje podiplomskega študija, plačo za obdobje časa študija, izvajanje raziskav, nakup literature, udeležbo na konferencah in podobno. Pomembno je poiskati ustreznega mentorja, ki te spodbuja in vključuje v svoje projekte. Velja pa biti tudi radoveden, nekonformen in znati izkoristiti priložnosti za potovanje v tujino, obisk tujih univerz in raziskovalnih institucij ter si nabirati mednarodnih izkušenj. Znanost se ne sme ustaviti na meji države. Vsak stik z raziskovalci in raziskovalkami iz drugih raziskovalnih in akademskih okolij nas strokovno in osebnostno bogati.

Morda bi izpostavila še, da raziskovalci s področja družboslovja nimamo privilegija biti tiho. Svet, v katerem prevladujejo dezinformacije, svet v katerem je znanje enakovredno neznanju, v katerem mrgoli psevdoznanosti (lažne znanosti) in alternativnih resnic, potrebuje kritične glasove, ki temeljijo na znanstvenih dognanjih. V zadnjih desetletjih se vloga družboslovja in humanistike minimalizira. Po svetu zapirajo številne družboslovne študijske programe - češ, kaj nam pa bodo. Smo v času poveličevanja tehnologije in naravoslovnih ved, ki omogočajo razvoj umetne inteligence in podobnega. Seveda je tudi to izjemno pomembno. Ne smemo pa pozabiti, da lahko zgolj kritična družboslovna misel in humanizem ohranita to, kar je v nas človeškega in dobrega, in nas odvrneta od samouničenja, tudi dobesedno.

Mladi naj se ne bojijo postavljati vprašanj, izzivati obstoječe znanje in stanje, preizkušati nove ideje in delovati interdisciplinarno. S kombinacijo radovednosti, kritičnosti, igrivosti in delavnosti bodo kot raziskovalci in raziskovalke lahko prispevali k dobrobiti celotne družbe.