Prepoznani sta dve vrsti deja vu-ja in sicer patološki deja vu, ki je običajno pokazatelj nevrološke ali duševne bolezni, in nepatološki tip, značilen za zdrave ljudi. Ljudje, ki veliko potujejo ali so ljubitelji filmov, bodo bolj verjetno doživeli deja vu kot drugi. Poleg tega ljudje po navadi doživijo deja vu v občutljivih razmerah oziroma takrat, ko so pod stresom. Raziskave tudi kažejo, da izkušnje z deja vu-jem s starostjo upadajo.

Jamais vu po drugi strani vključuje občutek srhljivosti in opazovalčev vtis, da prvič vidi situacijo, kljub temu, da racionalno ve, da je to situacijo videl že prej. Jamais vu je včasih povezan z nekaterimi vrstami amnezije in epilepsije.

Jamais vu je najpogosteje izkušen, ko oseba ne prepozna besede ali, redkeje, osebe ali kraja, ki ga dejansko pozna. Omenjen pojav lahko doseže vsak z večkratnim pisanjem ali izgovarjanjem določene besede na glas. Po nekaj sekundah se bo počutil, kot da ne gre za dejansko besedo.

Študija avtorja Chrisa Moulina, kognitivnega nevropsihologa, znanega po svojem delu na področju deja vu, je vključevala 92 prostovoljcev. Le-te je Moulin prosil, naj v 60 sekundah 30-krat napišejo besedo "vrata". Julija 2006 je na 4. mednarodni konferenci o spominu v Sydneyju poročal, da je 68 odstotkov prostovoljcev pokazalo simptome jamais vu-ja. Namreč pojavil se je dvom, da so "vrata" prava beseda. Moulin meni, da je podobna utrujenost možganov osnova pojavu, ki ga opazimo pri nekaterih bolnikih s shizofrenijo. Ti bolniki dobijo občutek, da je njim znano osebo nadomestil prevarant.