Za začetek, kot že omenjeno, vaša razstava z naslovom 'Jaka Ivančič: Slovenija: Simfonija razgledov' je na ljubljanskem gradu navdušila mnoge, ogledalo pa si jo je več kot 40.000 obiskovalcev. Kako gledate na takšen pozitiven odziv ljudi?

To so številke, ki si jih želi vsak fotograf, ki postavi svoje fotografije na ogled. Iskreno nisem pričakoval tako visokega obiska. Gre pa velika zasluga ekipi Javnega zavoda Ljubljanski grad, ki je poskrbela, da so fotografije dobile res najlepšo možno kuliso, odlično osvetlitev, fotografije v velikih formatih pa prelepi razstavni prostori. Skoraj z gotovostjo bi lahko rekel, da je to ena boljših, če ne celo najboljša lokacija za fotografsko razstavo pri nas. Če dodaš še podporo National Geographica Slovenija z Arnetom Hodaličem na čelu, odlične promocijske aktivnosti, s plakati, oglasi na spletu in na sploh visok obisk turistov, ki ga skozi celotno leto dosega Ljubljanski grad, je takšen rezultat skorajda neizbežen.

Vam to daje še dodatno voljo in željo po ustvarjanju, po lovljenju čarobnih trenutkov narave? Nenazadnje, to je tudi velika pohvala za vaše delo.

Vsekakor. Čeprav se moje delo prepleta med radijem, komercialno fotografijo in krajinsko. V tem času imam veliko dela z bolj komercialnimi foto projekti, s katerimi si služim kruh in je tudi zato v tem času malo manj prostora za krajinsko. Bo pa tudi ta prišla na vrsto. Vse ob svojem času.

Kaj vam pomeni to sodelovanje z National Geographic Slovenija in sodelovanje s tako znanim fotografom in kustosom kot je Arne Hodalič?

Od vedno pravim, da se je treba povezovati s kolegi fotografi. Podpora National Geographica in kuriranje razstave Arneta Hodaliča je vsekor dalo dogodku še večjo vrednost, kar mi je v veliko čast.

So se ljudje obračali tudi neposredno na vas s pohvalami? Kaj je bilo tisto, kar so še posebej pohvalili pri vašem delu? In katera vaša fotografija je požela največ pohval, katera morda še posebej izstopa?

Največ neposrednih odzivov sem dobival preko Instagrama. Od domačinov in tudi številnih turistov, ki so mi pošiljali vtise ob obisku razstave. Sporočila so prihajala praktično vsak dan, s kakšno izjemo seveda, včasih več, včasih manj. Pohvalili so velikost tiskanih fotografij, saj v tako velikih formatih vsaka fotografija izpade še toliko bolje. Pa osvetlitev, ki je dodatno izpostavila barvitost fotk. Tako po občutku bi rekel, da je največ lepih besed prispelo za fotografijo črnokalskega viadukta, pa Izole z Alpami, zasneženega Bleda, morda tudi zato, ker so te tri fotografije natisnjene na večji format kot vse ostale in sicer kar 3 x 2 metra.

Katera izmed vaših razstavljenih pa je vam najbolj pri srcu?

Kar težko izberem eno. Če bi rekel na prvo žogo Izola z Alpami, Čevljarska ulica v Kopru, pa seveda Viadukt in Bled, pa se zavedam, da marsikateri delam krivico. Najbolje bo, da pridete na razstavo in ocenite sami, če se motim.

Kako težko je ujeti te čarobne trenutke v naravi? Koliko časa posvetite predpripravam, na kaj vse morate biti pozorni?

Tu gre za več dejavnikov, ki se morejo v nekem danem trenutku poravnati v eno. Seveda osnova je fotogenična lokacija. Potem pa pride na vrsto pravi čas, ustrezni vremenski pogoji, veliko kilometrine, malo sreče in končni klik. Moje predpriprave so leta fotkanja na terenu, to ti po mojem da največ.

Na podlagi česa izbirate lokacije?

Nekatere lokacije že poznam od prej, nekatere odkrivam, kakšno mi predlaga kak kolega fotograf ... Potem pa izbor lokacije pogojujejo pogoji kot so letni čas, vremenski pojavi, pa čas, ki ga imam na voljo. Za dostop do kakšne foto točke je potrebnih več ur hoje, lahko tudi cel dan ali več dni. Do nekaterih pa se lahko pripelješ z avtom, direktno do točke kjer postaviš stativ in fotkaš.

Kateri del slovenske Istre je za vas najbolj fotogeničen? In katere dele Slovenije, ali pa tujine, še želite ovekovečiti s svojim objektivom?

Na Obali imamo več lepih foto lokacij: Soline, Piran, Izola, Debeli rtič, Hrastovlje, Padna, Koper, Črnokalski viadukt, Kraški rob, Spodmoli ... Veliko je tega. V Sloveniji imam še veliko planov, pa upam, da bom tudi kaj novega še odkril, saj mislim, da naša dežela ponuja še kar nekaj neodkritih kotičkov. Potovanja izven Slovenije pa so seveda tudi enkratno doživetje. Veliko neodkritega je tu pri nas na Balkanu, v nekdanjih skupnih državah. V bodoče si želim v Peru, Aljasko, Čile, vleče me tudi v bolj eksotične manj turistične dežele kot sta Kyrgyzstan in Kazakhstan. Pa še veliko je tega ...

Koliko takšnih ujetih trenutkov, ki še niso ugledale luči sveta, še skrivate v vašem arhivu?

Verjetno bi se še marsikaj našlo, kar še čaka na objavo. Tu pa tam kaj pobrskam v arhivu in objavim na Instagram in Facebook.

Razstava se oktobra seli tudi v nekdanje skladišče soli, v Galerijo Monfort, kjer bo na ogled vse do sredine januarja. S tem se boste izbor svojih del predstavili tudi domačemu občinstvu. Marsikdo vaše delo že dobro pozna, pa vseeno, kaj pričakujete od razstave tukaj? Ste še posebej veseli, da bo na ogled tudi v tem, vam domačem in dobro poznanem, prostoru?

Točno ta ista razstava z vsemi 23 fotografijami bo od 10. oktobra na ogled v Galeriji Monfort. Zelo sem vesel, da je selitev razstave podprl tudi Javni zavod Ljubljanski grad in seveda, da bo tudi v Portorožu obnovljeno sodelovanje z National Geographicom, ki ima kar stroga merila in za vsako novo lokacijo je potrebno dobiti 'žegen' iz sedeža v Washingtonu. Seveda pa nam brez angažiranosti nekaterih pomembnih akterjev s piranske občine in Obalnih galerij ne bi uspelo po tako hitrem postopku pridobiti lokacijo, prostor in termin za razstavo v Portorožu, za to gre zahvala podžupanji Manueli Rojec, županu Andreju Koreniki, direktorici Obalnih galeriji Mari Ambrožič Verderber in celotni ekipi. Upam, da bo tudi v domačem okolju tako lep odziv kot v prestolnici. Zelo se veselim odprtja, ko je ponavadi najbolj zanimivo, ki bo 10. oktobra ob 19.00 in kamor ste vabljeni vsi v čimvečjem številu.