Študija je pokazala, da imamo vsi isto zgornjo mejo porabe energije na dolgi rok, ki se ustavi pri 2,5-kratniku bazalnega metabolizma, energije potrebne za osnovne telesne funkcije, izključujoč vsakršno gibanje.

Medtem ko poraba energije pri športnikih na krajših tekmah, ki trajajo le ure, po ocenah preseže tudi desetkratnik bazalnega metabolizma, se pri dolgotrajnih naporih hitro zniža in ustali pri 2,5-kratniku bazalnega metabolizma.

"To določa meje zmožnosti človeškega telesa," je za internetno stran univerze Duke dejal Herman Pontzer, soavtor študije, ki je bila 5. junija objavljena v znanstveni reviji Science Advances.

Medtem ko je telo po ocenah sposobno doseči tudi štirinajstkratnik bazalnega metabolizma, po čemer sklepajo, da zmogljivosti ne omejujejo srce in mišice, pa pri naporih, ki presegajo 2,5-kratnik bazalnega metabolizma, začne razkrajati lastna tkiva, da nadomesti kalorični deficit. Možna razlaga za to bi lahko bila ta, da je vzdržljivost omejena z zmogljivostjo prebavnega trakta. "Prebavni trakt enostavno ne zmore učinkovito absorbirati več kalorij dnevno," je dejal Pontzer.

Študija je poleg tekačev na petmesečni tekmi Race Across the USA (RAUSA) zajemala tudi podatke zbrane med ultramaratoni in nosečnostjo. Podatki kažejo tudi, da je zgornja meja zmogljivosti le malo nad porabo energije pri nosečnicah, ki dosežejo 2,2-kratnik bazalnega metabolizma. Zato znanstveniki domnevajo, da je prav ta meja dolgoročne vzdržljivosti tudi dejavnik, ki vpliva na trajanje nosečnosti pri ljudeh.