Iz sporočila za javnost, ki ga je objavilo sodišče, pa izhaja, da je pravobranilec očitno drugače interpretiral zahtevek Slovenije oziroma celo šel mimo njega in je štel, da Slovenija od sodišča pričakuje določitev meje, ker po njegovem mnenju zaradi hrvaške neizvršitve arbitražne razsodbe meja naj ne bi bila določena, kar seveda ni res, je pojasnila Menardova.

"Odločitev pravobranilca je drugačna, kot jo je Slovenija pričakovala," je poudaril tudi predstavnik zunanjega ministrstva Marko Vrevc. Tudi on izpostavlja, da je mnenje težko podrobno komentirati, ker ga je treba preučiti.

Ob tem je izpostavil, da je mejo med Slovenijo in Hrvaško določilo pet vrhunskih mednarodnopravnih strokovnjakov, da jo je Slovenija uzakonila in da seveda še ni na vsakem metru podrobno določena, saj za to potrebuje sodelovanje Hrvaške.

"Vendar Slovenija ni tožila na sodišču zaradi nejasnega poteka meje, temveč ker ugotavlja, da ne more dosledno spoštovati evropske zakonodaje, ker jo pri tem ovira Hrvaška," je še poudaril Vrevc, ki pričakuje, da bo mnenje celotnega sodišča drugačno.

Na vprašanje, kako si razlagajo takšno sodbo, Vrevc odgovarja, da bodo to ohranili zase, saj da je to intimna stvar vsakega od njih. Slovenija bo svojo argumentacijo ponovila ob vsaki priložnosti in na vseh področjih delovala v skladu s to mejo. "Poti nazaj tukaj ni," je poudaril.

Negativno mnenje generalnega pravobranilca za arbitražno razsodbo ne pomeni popolnoma nič, niti morebitna negativna sodba sodišča na veljavnost arbitražne razsodbe ne vpliva, je izpostavila Menardova.

Vrevc pa je še poudaril, da so se za uporabo 259. člena pogodbe EU odločili po temeljiti preučitvi vseh možnosti in da so po podrobni in premišljeni analizi prišli do sklepa, da je to najboljša in za celovito rešitev vprašanja edina možnost v tej fazi.

Na podlagi mnenja sicer ni mogoče sklepati o tem, kakšna bo sodba, saj tudi statistike kažejo, da sodniki mnenju sledijo v približno polovici primerov. To potrjuje tudi zadnji meddržavni primer tožbe Avstrije proti Nemčiji zaradi vinjet, ko sodniki niso sledili mnenju pravobranilca.

Generalni pravobranilec Priit Pikamäe je zapisal, da so očitane kršitve "akcesorne v razmerju do vprašanja določitve meje med državama, ki spada pod mednarodno javno pravo". Generalni pravobranilec je tako z današnjimi sklepnimi predlogi sodišču predlagal, naj se izreče za nepristojno za preučitev tožbe, ki jo je vložila Slovenija.

Slovenija namreč Hrvaški očita kršenje načel vladavine prava in lojalnega sodelovanja v EU ter kršenje uredbe o skupni ribiški politiki, schengenskih pravil in direktive glede pomorskega prostorskega načrtovanja. Na slovenski strani izpostavljajo, da pri tožbi ne gre za vprašanje meje, saj da je to rešeno z arbitražno razsodbo, ki je dokončna in pravnomočna.

Pikamäe je opozoril, da je namen tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti po 259. členu pogodbe o delovanju EU ugotoviti ravnanje države članice, ki je v nasprotju s pravom EU, in doseči, da se to ravnanje konča.

Mednarodno pravo zavezuje EU v natančno določenih primerih, razmejitev državnega ozemlja pa ne spada na področje pristojnosti unije in torej Sodišča EU, je izpostavil generalni pravobranilec. Ob sklicevanju na sodno prakso Sodišča EU je opozoril, "da ozemeljsko področje uporabe pogodb ustreza objektivnemu podatku, ki ga vnaprej določijo države članice in ki ga mora unija upoštevati".

Najprej bi bilo treba po njegovem mnenju preučiti razmerje med arbitražnim sporazumom, arbitražno razsodbo ter pravom EU in preveriti, ali sporazum in razsodba unijo zavezujeta. Kot je v zvezi s tem razmerjem ugotovil sam, "to ne spada od nobenega od navedenih primerov, v katerih mednarodno pravo zavezuje unijo".

EU namreč "zavezujejo mednarodne konvencije, ki jih je sklenila na podlagi določb pogodb, mednarodne konvencije, za katere je prevzela pristojnosti, ki so jih prej izvajale države članice, in običajna pravila mednarodnega prava, kadar izvaja svoje pristojnosti". "Mednarodne konvencije, ki s temi primeri niso zajete, niso akti unije niti unije ne zavezujejo," je poudaril v povzetku mnenja, ki je objavljeno na spletnih straneh sodišča.

V skladu s tem je Pikamäe glede očitka kršitve vrednot pravne države in načela lojalnega sodelovanja menil, da sta ti problematiki "le akcesorni v razmerju do vprašanja določitve meje med zadevnima državama članicama na kopnem in na morju ter da Sodišče EU zato ni pristojno za odločanje o teh očitkih".

V skladu s sodno prakso sodišča je načelo lojalnega sodelovanja samostojna podlaga za obveznosti v primerih, v katerih EU pogodbenica mešanega sporazuma, ali v primeru izvajanja obveznosti, ki izhajajo iz pogodb EU. "Očitano ravnanje pa ni zajeto z nobenim od teh dveh primerov," meni generalni pravobranilec.

Glede očitkov neizpolnjevanja obveznosti iz skupne ribiške politike, nadzora meja in pomorskega prostorskega načrtovanja je generalni pravobranilec ugotovil, "da se Slovenija opira na premiso, da je bila meja določena z arbitražno razsodbo (...) vendar ta razsodba v odnosih med državama članicama ni bila izvršena". Na podlagi tega Pikamäe sklepa, da "z vidika prava EU meja med tema državama članicama ni bila določena".

Generalni pravobranilec je iz tega izpeljal, "da želi tako Slovenija implicitno doseči izvršitev arbitražne razsodbe, kar ne spada na področje pristojnosti EU". Iz tega je zaključil, "da so domnevne kršitve prava EU akcesorne v razmerju do vprašanja določitve meje med Hrvaško in Slovenijo, taka določitev pa po svojem bistvu pomeni vprašanje mednarodnega javnega prava, za katero Sodišče EU ni pristojno", še piše v sporočilu za javnost, ki je objavljeno na spletnih straneh Sodišča EU.

Sodišče EU je v tem sporočilu tudi posebej izpostavilo, da sklepni predlogi generalnega pravobranilca za sodišče niso zavezujoči. "Naloga generalnih pravobranilcev je, da sodišču popolnoma neodvisno predlagajo pravno rešitev zadeve, ki jo obravnavajo," pojasnjujejo.

Zdaj bodo o dopustnosti slovenske tožbe proti Hrvaški zaradi kršenja evropskega pravnega reda kot posledice nespoštovanja arbitražne razsodbe začeli razsojati sodniki. Sodba bo, kot so zapisali, "razglašena pozneje". To se sicer pričakuje že v nekaj mesecih, neuradno v prvem četrtletju prihodnjega leta.

Če bo sodišče potrdilo mnenje pravobranilca in torej ugotovilo, da za primer ni pristojno, se bo postopek s tem končal. Če pa se bodo sodniki odločili, da je tožba dopustna ali delno dopustna, pa bo sledila obravnava o vsebini ter nato še drugo mnenje pravobranilca in druga sodba.

Tudi na sodišču EU so izpostavili, da mnenje pravobranilca ni zavezujoče in da to ni končna sodba. "Sodba je lahko drugačna, ni pa nujno," je slovenskim in hrvaškim novinarjem v Luksemburgu povedal tiskovni predstavnik sodišča Balazs Lehocki.

V pomembnih primerih pred velikim senatom, med katere sodi tudi slovenska tožba, sodba sledi mnenju pravobranilca v nekoliko več kot 50 odstotkih, zato je končni izid res nemogoče napovedati, je še pojasnil. Sodišče bo sedaj strani v postopku uradno obvestilo o mnenju, nato pa ju bo še uradno obvestilo o tem, kdaj bodo prebrali sodbo. Druge komunikacije med sodiščem in vpletenima stranema ne bo.

Strani običajno vzameta mnenje na znanje, včasih pa kakšna stran po objavi mnenja pozove sodišče, naj ponovno odpre ustno fazo in še enkrat organizira ustno obravnavo, a to ni običajen način delovanja sodišča. Če ima sodišče v roki vsa dejstva, tega ne stori. V večini primerov zgolj omeni takšno pobudo v sodbi, je pojasnil Lehocki.

Sodba o dopustnosti slovenske tožbe proti Hrvaški bo po navedbah tiskovnega predstavnika znana do poletnih počitnic, morda že v prvem četrtletju prihodnjega leta. 

Pritožba na sodbo ni mogoča, sodbe Sodišča EU so končne in zavezujoče, je še izpostavil Lehocki.