Ne vem, ali se smejati ali zajokati ob tem, kar se dogaja s prevzemanjem vajeti slovenskega »okna v svet« oziroma Luke Koper. Pa si ne postavljam toliko vprašanja o (ne)primernosti izbranega kandidata za predsednika tamkajšnje uprave, kolikor o tem, ali država preko svojega upravitelja, to je vlade, obvladuje svoje premoženje in ščiti svoje interese? 

Cel cirkus je bi zagnan, sicer upravičeno, ko je državni sekretar v kabinetu premierke Bratušek, Gašpar Gašpar Mišič, samozavestno in samopromocijsko  napovedal selitev na čelo pristaniške uprave, češ da se ne spodobi, da človek iz politične stranke in to najmočnejše v parlamentu, še posebej če brez ustrezne izobrazbe in izkušenj, prevzame kakršno koli vodilno mesto v gospodarstvo, ker da se mora politika iz njega umakniti, razpisali so se mediji, oglasili ekonomisti, zgrozili so se vodje političnih strank v opoziciji in koaliciji, nad nevarnostjo takšne kandidature in potencialne izvolitve sta svarila še Komisija za preprečevanje korupcije in Slovenska Odškodninska Družba, ki upravlja z deležem države v podjetjih. Edina, ki sta se je veselila in g. Mišiču kar javno obljubila podporo oziroma ga spodbudila k temu koraku sta bila ljubljanski in koprski župan.

Predstavniki zaposlenih v Luki ter predstavnica občine v nadzornem svetu, vsi notorično blizu Borisu Popoviču ali kar v njegovem imenu, so vnaprej dali vedeti, da bo njihov glas, navkljub zgroženosti centralne oblasti in vesoljne Slovenije, za Mišiča. In k enakemu ravnanju se je nagibal tudi sam predsednik sveta, g. Klobas. Torej, izid glasovanje povsem pričakovan. Večina nadzornikov pritisku ni podlegla in se odločila kot je napovedovala. Dovolim si oceno, kar v posmeh stroki, vladi, koaliciji, opoziciji, medijem, nadzornim ustanovam in same javnosti. Ter, ne nazadnje osnovnim postulatom poslovne  etike. Izrazito politično nastavljen kader je postal prvi mož enega največjih državnih podjetji.

Toda, kdo ga je politično nastavil, če ga je celo njegova strankina formalna šefica, predsednica vlade, prosila, da naj bi se tej ambiciji odpovedal? Očitno nekdo drug, iz neformalnega ozadja, in ga lahko najdemo le med podpornikoma njegove kandidature. Ugibajmo, kdo bi to lahko bil? Sam sklepam, da kar oba, s čimer sta dokazala in dokazujeta, v čigavih rokah je v tem primeru dejanska oblast. Interesna sprega med gospodoma Popovič in Jankovič je očitna, njun vpliv še vedno zelo močan, tako, da ko se je imenovanje že zgodilo in SOD, premierka ter politični veljaki napovedujejo ukrepanje za spremembo stanja, dobro je vedeti, da ta korak ne bo lahek. Zaposleni in MO Koper bodo še vedno obvladovali štiri devetine nadzornega sveta, odškodninska družba in nad njo vlada in parlamentarna večina pa bodo še bolj kot doslej tvegali očitke in obtožbe o tem, da si prizadevajo svojo politično voljo vendarle uveljaviti in torej da kadrujejo  »nesramno politično«. Ker, resnici na ljubo, politično kadruješ bodisi ko nekoga postaviš, bodisi ko ga odstaviš.  Ta scenariji je zelo verjeten ko se bo oglasil populizma izjemno vešč lokalni župan in mu bodo sledili pristaniški sindikati, ki so baje že zagrozili s hudo stavko če bi Mišič ne bil izbran. Predstavljajmo si, če bo kazalo na njegovo razrešitev. Tako, da se pot za vlado in koalicijo iz te godlje vse bolj vzpenja, kar jo bo dodatno zadihalo ob že tako in tako vroči politični jeseni.

Morda bi prej veljalo razmisliti o skrbnem nadzoru članov nadzornega sveta predvsem tistih pet, ki so bivšega državnega sekretarja, brez ustrezne izobrazbe in izkušenj podprli, in o njihovi konkretni odškodninski odgovornosti,  o tem kako jo uveljaviti in unovčiti,  ko bi se izkazalo, preko poslovnih rezultatov družbe, da so izbrali slabo. Da bi Luka Koper poslovala slabo verjamem da si nihče ne želi, zato pa toliko bolj mora biti izostren odnos do odgovornosti njenih upravljavcev in nadzornikov. 

Pa še to, da bo slika celovita. Popovič se z Ankarančani, ki bodo prihodnje leto izvolili svojo občinsko oblast, za enkrat, kolikor vem, noče sploh pogovarjati pa četudi to novonastale okoliščine terjajo (premoženjsko delitvena bilanca, dogovor o morebitnih skupnih komunalnih in drugih javnih službah ter o občem, za občane obeh občin prepotrebnem sodelovanju). Kako se bo tega lotil novi direktor pristanišča, ne da bi svojega lokalnega sponzorja ujezil? Tretji pomol ne bo nastal in na sploh poslovanje Luke ne bo uspešno brez razumevanja in sodelovanja tudi občine Ankaran.