"Če je hiša sama proti sebi razdeljena, ne more obstati", se glasi misel iz Svetega pisma, ki jo je Lincoln uporabil v času pred državljansko vojno, ko je razkol v državi in senatu kazal prve obrise bližajoče se katastrofe. In ta je potem prišla in Američani so se klali tako krvavo kot pred sedemdesetimi leti naši predniki. Je državljanska vojna mar zgodovinska nujnost, pred katero ni imun noben, še tako prosvetljen in civiliziran narod?

Lincolnov nagovor na grobovih padlih vojakov v Gettysburgu je postal večen prav zaradi tega – ker poudarja svetost idealov in načel, zaradi katerih so častni možje raje izbrali vojno in umiranje kot pa lažniv mir, temelječ na zanikanju temeljnega človekovega hrepenenja, to je želje po svobodi.

I.

Parlament, v katerem izvršilna oblast nima večine, politika pa je dodobra paralizirana zaradi dveh alfa samcev, je "sam proti sebi razdeljen". Zakonodajalce lahko spravi skupaj samo zunanji sovražnik, kar se je zgodilo v razpravi o Memorandumu za Stalno arbitražno sodišče v Haagu. Z izjemo ljudske stranke, ki čaka na predsednika, s katerim bo prekinila s tradicijo sosedskih prepirljivcev in ozkoglednežev, so se vse stranke poenotile okoli slovenskega Memoranduma. Toda njihovo sodelovanje se bo končalo že jutri, ko bodo na mizi notranjepolitične teme; opozicija bo izkoristila vsak trenutek za dokazovanje vedno bolj osamljenemu premierju, da je čas za odhod. In seveda obratno, JJ bo vračal udarec in v stilu Kalimera (Duhovit prevod italijanskega cmeravčka bi bil Jajo, mar ne?) tarnal, kako da mu opozicija ne dovoli, da bi kolikor toliko normalno vodil državo v teh nenormalnih časih.

Včeraj je najbolj stabilno deloval predsednik države, ki je tekoče dogajanje komentiral med obiskom vojašnice. Kamere so snemale, gospod Pahor je govoril, za njim pa so stali vojaki v maskirnih uniformah. Sporočilo je bilo jasno. Ve se, kdo je po ustavi vrhovni vojaški poveljnik. Slovenska vojska je poslednja državna institucija, ki uživa visok ugled. Vojska bi morala ljudem pogosteje in hitreje pomagati, je povedal predsednik, ki je misel izrekel v kontekstu pomoči v primeru naravnih nesreč in katastrof, a je zanjo vseeno požel odobravanje nasprotnikov vlade, za katere je trenutna politična kriza naravna katastrofa najhujše vrste.

II.

Če je politika, ki naj bi odgovorno upravljala z državo, za kar smo ji dali mandat volivci, v resnici "sama proti sebi razdeljena", dobršen del poslancev pa se zaveda, da zaradi svoje pokvarjene preteklosti ne bo več izvoljen in se bo zategadelj na vse kriplje otepal samorazpustitve (parlamenta), potem imamo dejansko problem. Prisiliti k odstopu jih ne moremo, saj ostajamo znotraj okvirov demokratičnega delovanja. Edino, kar jih lahko prepriča, da se predčasno umaknejo, je bodisi lastna zavest bodisi njihov politični voditelj.

A v tem trenutku na slovenskem političnem prizorišču ne vidim osebnosti, ki bi bila sposobna nase prevzeti to vlogo; oba osrednja lika levega in desnega pola, ki sta se kot v kakšni shakespearjevi tragediji vzajemno zapletla v lastne mreže, sta namreč prevelik inhibitor kakršnega koli razčiščevanja ali celo sprememb.

Zaradi tega bi bilo smiselno, da se z njima ukvarjajo sodišča, ne pa mediji ali civilna družba. Če Janković noče odstopiti kot župan, je to njegov problem. In problem ljudi okoli njega. Če se Janša noče umakniti, je to prav tako njegov problem. Veleposlanik Mussomeli bi mu, če bi ga kdo vprašal, svetoval, naj čim prej odstopi. Ker v resnici ne gre za nič drugega kot to, da popustita napetost in krč, ki blokirata normalizacijo političnega, družbenega in celo gospodarsko-finančnega življenja v državi. Status quo pač ni rešitev, ker generira vedno več družbenih anomalij in vodi do pojavov, ki vzbujajo resne skrbi o nadaljnji radikalizaciji razmer in celo izbruhih fašizma. Napis na fužinskem Hoferju, ki kristjanom obljublja klanje in smrt, ni nič drugega kot to, pa čeprav se komu zdi, da takšno grafično izkazovanje sovraštva morda "niti ni tako resno". Pa je, ker gre za konkretno grožnjo, uperjeno proti konkretni družbeni skupini v zelo problematičnih časih. V časih, ko je očitno potrebno povzdigniti glas v obrambo normalnosti, svobode in državljanskih pravic.

III.

Hudo ekscesno zgodbo "kristjani, klali smo vas 1945, klali vas bomo 2013" moramo postaviti v kontekst trenutnega poglabljanja družbenih, ekonomskih in zlasti socialnih napetosti (slednje so daleč najbolj očitne v Mariboru). Sintagmo sovražni govor smo že tako obrabili in zrelativizirali, da je od izvornega anglosaksonskega ogrodja ostal le še kup napol zgrešenih interpretacij in približkov. Klanje kristjanov zato bolj kot v to kategorijo sodi v antologijo fašizma, pred katerim si ne moremo zatiskati oči.

Še posebej če gre za vprašanje našega odnosa do zavržnih dejanj, ki jih kazenska zakonodaja večine urejenih držav strogo sankcionira. Nasploh imam občutek prevelike ravnodušnosti ali celo flegmatičnosti do verbalnega nasilja v Sloveniji – zlasti takrat, ko ga zganjajo politiki ali poslanci. Nekoč je strankarski veljak volivce nasprotnega tabora razglasil za golazen, ki bi jo bilo treba pobiti že leta 1945. Čez nekaj let je plakat v stavbi parlamenta izbrisane vabil na ples, kjer igral bo puškomitraljez. Ekscesov je bilo bržkone še več, pa javnost zanje niti ne ve.

Čudne sence se plazijo po deželi, v kateri dolgo časa nismo bili vajeni ničesar takega, kar bi ogrozilo naš stereotipni pogled na svet okoli nas. Vse se je odvijalo kot v filmu Trumanov šov – ena sama idila, prijaznost in nedolžnost. Toda vsaj v določenem delu je bila to le preproga, pod katero se je kot kolektivno nezavedno ves ta čas skrivala temna stran naroda. Kajti najlažje je potlačiti v podzavest občutke, ki niso prijetni ali ki vzbujajo krivdo.

IV.

Včeraj me je prijatelj, veren katolik, opozoril, da smo kolumnisti in komentatorji dvolični in selektivni pri družbeni kritiki. Njegova prizadetost zaradi grafita na zidu nemškega trgovskega diskonta je bila precejšnja. Z očitkom, da se oglašam ob vsakem antijudovskem in protiizraelskem izpadu, česar pri nas ne manjka, molčim pa takrat, ko so na tnalu primitivizma in sovraštva katoličani, mi je dal misliti.

Smo premalo občutljivi na takšna ekscesna dejanja? Denimo, ko neznani junak na Golovcu s svastikami in insignijami SS zamaže desetine dreves, policija pa potem resignirana ugotavlja, da ne more ukrepati, ker nacistični simboli pri nas niso zakonsko prepovedani? Je to normalno?!

Kot družba smo preveč benevolentni do verbalnega primitivizma, fašistične ikonografije in šovinističnih izpadov, naperjenih proti najrazličnejšim družbenim skupinam. Ker malikujejo zvezdo, jih ne moti kljukasti križ?! Takšna logika je nedosledna, predvsem pa relativizira nesprejemljiva dejanja, ki so drugod po Evropi sankcionirana.

Morda je Trumanov šov, ki se je vrtel poldrugo desetletje, iz ljudi naredil otopele in anemične figure, katerih percepcija domovine je nekako na nivoju tivolske razstave ljubiteljskih fotografov "Poslikajmo Slovenijo". Na njej se nam kažejo idilične podobe neokrnjene, nedolžne dežele, v kateri je umazanija skrbno pometena in pospravljena nekam, kamor naše oko ne vidi. Toda to je zgolj utvara, pobožna želja, če hočete.

Vseeno je tam nekje spodaj; skrito, pritajeno Zlo, ki čaka na svoj trenutek.

Vir: http://www.steinbuch.si