V italijanski javnosti so užaljeni ugovori v zvezi z zahtevami Slovencev po postavitvi dvojezičnih napisov vse redkejši. Po mnenju Eleonore Sartori gre za staromodne polemike. Svoje mnenje pa je, kot navaja Primorski dnevnik, objavila tudi na spletnih straneh Foruma Gorica Gorizia Guriza.

"Ker se ne morem izogniti komentiranju jalovih polemik o odnosih med Italijani in Slovenci, ki se redno pojavljajo v časopisih, sprašujem vse tiste gospode – upravitelje in navadne občane, ki jih netijo ob vsaki priložnosti – ali nimajo niti najmanjšega pojma o tem, kako malo se z njihovimi shemami strinja moja generacija: tridesetletniki," je bila ostra Eleonore.

"Naj jim še nekaj povem: ne samo, da se pred tablo z napisi v dveh jezikih sploh ne užalimo, kot tudi ne pred pozdravom 'dobro jutro' ali 'dober dan'. Globoko smo prepričani, da je dvojezičnost, ki je za mnoge prepovedana beseda, v resnici priložnost. Mi jo hočemo izkoristiti za svoje otroke, čeprav nam naši starši te priložnosti niso ponudili. Prav zato nas mnogo vpisuje otroke v slovenske šole, že od otroških jasli. To je zahtevna odločitev. A je tudi obvezna, če želiš, da bi tvoj otrok obvladal jezik, ki ga uporabljajo le dva koraka od tvojega doma. V italijanskih šolah pa slovenski jezik ni v predmetniku. Koliko stvari so mi že očitali! Da mi ni pri srcu moja kultura, pa čeprav sem obiskovala klasični licej Dante Alighieri in sem na to ponosna," v svojem zapisu na forumu še pojasnjuje.

"Da bom ustvarjala težave svojim otrokom, ker jim ne bom mogla pomagati pri pisanju domačih nalog: jaz sem se na svoji šolski poti, ki je trajala 18 let, vedno sama znašla in sem dosegala dobre rezultate. Da nisem občutljiva do dogodkov, ki so zaznamovali to ozemlje, ker jih nisem doživela neposredno: pa saj je moja babica Istranka, njenega 17-letnega sina (mojega strica) pa so vrgli v fojbo in ga niso nikoli več našli."

In na koncu še dodaja: "Dragi gospodje, moja generacija je vajena potovati, spoznavati druge kulture, hoče gledati naprej in noče pozabiti, kaj se je zgodilo – a samo zato, da se ne bi ponovilo. Noče fizičnih, mentalnih ali jezikovnih pregrad. Noče zapraviti priložnosti, da lahko spozna kulturo svojih sosedov ter da ceni njihov jezik in književnost. Kajti če hočete ali ne, Gorica ni več razdeljeno mesto, temveč je zmes jezikov in kultur, v kateri ni državljanov, jezikov ali šol prvega in drugega razreda. Privoščim vam, da bi porušili svoj osebni zid in se pridružili novemu toku ter si tako prihranili neizogiben prizor: igralci, ki v dekadentnem gledališču govorijo med sabo pred praznim parterjem."