Krajinski park Sečoveljske soline je bil v mnogočem prvi med zavarovanimi območji narave v Sloveniji: bil je prvi krajinski park, ustanovljen na podlagi zakona o ohranjanju narave. Vlada ga je kot zavarovano območje določila z uredbo, ki je začela veljati 21. aprila 2001. Prvič v Sloveniji je bilo takrat z uredbo določeno, da se upravljanje izvaja na podlagi koncesije. Krajinski park Sečoveljske soline je tako postal tudi prvi upravljani krajinski park ob slovenski obali, so v sporočilu za javnost spomnili na ministrstvu.

Sečoveljske soline so bile kot prvo območje v Sloveniji uvrščene na seznam mokrišč mednarodnega pomena in so del evropskega omrežja Natura 2000. To je tudi prvi krajinski park v Sloveniji, ki je vodil projekt LIFE.

S površino približno 700 hektarjev leži Krajinski park Sečoveljske soline na skrajnem jugozahodnem delu Slovenije, v južnem delu občine Piran, tik ob meji s Hrvaško. Sečoveljske soline so najbolj znane po pticah, saj je bilo doslej opaženih že več kot 300 različnih vrst. Tu so tudi značilna bivališča rastlinskih in živalskih vrst omejena na različno slana solna polja, solinske kanale in nasipe.

Sečoveljske soline so nastale na naplavinah reke Dragonje in so delo človeških rok. Danes se na tem območju prepletajo trije temeljni vidiki rabe prostora: naravovarstveni, kulturni in gospodarski.

Upravljavec parka je podjetje Soline, ki varuje in trajno ohranja naravno in kulturno dediščino na območju krajinskega parka ter prideluje sol na tradicionalen način. Ekipa parka izvaja ukrepe za zagotavljanje ugodnega stanja redkih ali ogroženih živalskih in rastlinskih vrst ter njihovih življenjskih prostorov. Med drugim so kot prvo zavarovano območje v Sloveniji popolnoma opustili dostopanje v park z motornimi vozili.

Kulturna dediščina Piranskih solin odseva stoletno življenje in delo solinarjev severovzhodne obale Jadranskega morja. Od nekdaj številnih solin v Tržaškem zalivu sta se ohranili le tisti v Sečovljah in Strunjanu, zato je njuna pričevalnost še bolj dragocena. K nepremični kulturni dediščini solin štejemo solna polja, kanale in bregove s kamnitimi zidovi, stopnicami in zapornicami, solinske hiše z okolico, poti, mostove, črpalke itd. Muzej solinarstva na Fontaniggeah prikazuje pridelava soli na srednjeveški način, so še zapisali na ministrstvu.