V vaših nastopih ste večkrat poudarili, da je bil odziv medicinske stroke neprimeren, ker se poudarek ni dajal na zgodnje zdravljenje, pač pa je bil sprejet protokol izven dosedanje medicinske prakse. Kako si razlagate, da so zdravniki pristali na takšna uradna priporočila in povsem zanemarili svoje, v zelo zahtevnem študiju pridobljeno znanje, ki je – če prav razumemo – drugačno od tega, kar se je od njih zahtevalo med epidemijo?

Poznamo ogromno število bolezni, ki jih ne znamo zdraviti, a znamo zelo dobro zdraviti simptome bolezni. Za vse viroze velja enako: ni specifičnega zdravila in vendar svojim pacientom predlagamo zdravila za zniževanje telesne temperature, blaženje kašlja, zdravljenje sočasnih bolezni, ki bi lahko pripomogle k slabšanju bolezni. V primeru covida-19 je bilo zgodnje zdravljenje onemogočeno, ne samo odsvetovano. Poleg tega je bilo zelo zgodaj v epidemiji jasno, da nekatera zdravila, ki smo jih poznali iz epidemije SARS 1, pomagajo pri preprečevanju zapletov bolezni. Hidroksiklorokin je bilo tako zdravilo.

Takoj v začetku epidemije je bilo z odlokom prepovedano predpisovanje hidroksiklorokina z obrazložitvijo, da bi ga utegnilo zmanjkati za paciente z revmatičnimi obolenji. Ob slikah, ko bolezen kosi nedolžne ljudi po ulicah in bolnice ne zmorejo oskrbeti velikega števila obolelih, je našo vlado skrbelo za bolnike z boleznijo, ki imajo na voljo paleto drugih zdravil. Ker je bilo jasno, da bi utegnil pri kovidnih pljučnicah pomagati Sumamed, so z odlokom prepovedali tudi tega.

V resnici so zdravniki zaprli vrata svojih ordinacij. Ljudem je bilo naročeno naj počakajo na najhujše zaplete bolezni, preden pokličejo prvo pomoč. Ni bilo le čudno, situacija je bila groteskna. Ljudje so se bali jemati celo svojo redno terapijo, ker niso vedeli, ali bi jim vendarle utegnila škodovati v primeru okužbe s SARS Cov 2.

Čakali smo na zveličavno "cepivo". Prepovedani so bili vsakršni poskusi zdravljenja s starimi, preizkušenimi zdravili. Nam zdravnikom še nikoli prej niso prepovedali zdravljenja po svoji suvereni presoji, znanju in strokovnosti. Onemogočen je bil celo dostop do osebnih zdravnikov. Obdukcije, ki bi nas naučile o bolezni, so bile tudi ustavljene.

Kako si razlagate dejstvo, da je pri določenih kršitvah človekovih pravic sodelovala tudi medicinska stroka, jih v nekaterih primerih celo predlagala? Spomnimo se izjav dr. Beovićeve na začetku epidemije, da se bo Slovence pač zapiralo na nekaj metrov, če ne bodo spoštovali prepovedi gibanja ipd. Politika pa se je odločila, da bo vladala kar z dekreti …

Očitno so za politike ustavne pravice ljudi le mrtva črka na papirju, ki jo lahko po potrebi zradiramo, spregledamo, zakrijemo. Če občasno pozabimo na z rojstvom dane pravice do svobodnega vdiha, gibanja in govora, odločanja o svojem telesu, potem ne živimo v civilizaciji, ampak v razmerah, kjer veljajo zakoni močnejšega. To pomeni zamenjati ustavo in zakone z dekreti.

V času t.i. pandemije so se informacije o bolezni namenoma spreminjale tako hitro, da so pozornost ljudi držali v kontroliranem fokusu. Na kaj pomislite, če vam napišem "ne mislite na opico"? V mislih se vam nariše slika opice. Enako je s stalnim bombardiranjem z informacijo o virusu. Vsaka zaznava, ki se ne tiče virusa, postane nevidna. A brez zdravnikov ne bi uspeli. Strah pred boleznijo in smrtjo je tema, s katero se najlažje manipulira z ljudmi.

Oblikovana je bila zelo ozka, maloštevilna skupina, ki naj bi edina bila pozvana za ukrepanje v krizi, vsi ostali so bili izključeni. Lahko bi rekli, da je pregovorno ubogljivo, poslušno in vase zaverovano zdravstvo situacija doletela nepoučeno, neopremljeno in neorganizirano. Zlom se je kazal s prostovoljno predajo svoje strokovne suverenosti politiki. Vse ukrepe so samo prepisali po nareku iz tujih virov. Zdelo se je, kot da o medicini nismo doslej vedeli prav ničesar. Nekateri ukrepi so bili absurdni, a so jih vseeno predlagali.

Postavlja se vprašanje, kako so zdravniki dolžni ravnati, ko se znajdejo v takšnih situacijah. Ali je zdravnik zavezan medicinski etiki ali pa mora biti zgolj izvrševalec nekih ukazov brez pravice do samostojnega razmisleka in odločanja?

Zdravnik, kot vsi drugi poklici, pomeni tudi določeno tveganje, ki se ga moramo zavedati že, ko se odločimo za ta poklic. Zdravnik dela z bolnimi - tudi ko bolezen povzročajo mikroorganizmi. Zdravnik je vedno in v vseh razmerah zavezan medicinski etiki, Hipokratovi prisegi, deluje v skladu s Helsinško deklaracijo, Oviedsko konvencijo in Nürenberškim kodeksom. Poklic mu daje suverenost pri svojih strokovnih odločitvah. Z namenom pomagati ljudem včasih tudi ne sme ubogati ukazov, če ti niso v skladu z etičnimi standardi v medicini. Naj poudarim, da ga Helsinška deklaracija zavezuje, da bo vedno ravnal v dobrobit posameznika in ne proti posamezniku, da bi zaščitil celotno družbo.

Dotaknimo se občutljivega vprašanja cepljenja. Veliko ljudi se v Sloveniji ni cepilo, ker menijo, da gre za premalo preverjena cepiva. V tujini so že na voljo študije, ki povezujejo cepiva s hudimi stranskimi učinki. V Sloveniji pa se zdi, kot da stranskih učinkov skoraj ni … Zakaj molk o nečem tako pomembnem? Se zdravniki bojijo spregovoriti o tem, kar vidijo pri svojem delu?

Po mojem vedenju podatkov o stranskih učinkih ne beležimo sistematsko, prej pomanjkljivo oziroma nepravilno. Iz tega razloga izjemno težko objektivno spregovorimo o tej tematiki. Nekaj je občutek in zgodbe o posameznih primerih, a ima veliko večjo težo analiza podatkov predstavljena v številkah. Ne morem se izogniti občutku, da bi bili podatki o učinkovitosti vidni že na zmanjšani presežni smrti v populaciji. Še naprej opazujemo presežno smrtnost, še več, v skupini mladih je po podatkih v svetu dramatično povečana. Ne vidim drugega razloga kot cepljenje, saj je bilo kmalu po začetku epidemije covid-19 jasno, da mladi zaradi te bolezni skoraj ne umirajo.

Slovenija je med najslabšimi državami pri poročanju o stranskih učinkih zdravil in cepiv proti covid-19 in to zato, ker v Sloveniji velja kultura strahu in ne kultura varnosti. O napakah in stranskih učinkih zdravil se v Sloveniji ne poroča zato, ker se vsi bojijo krivde, omalovaževanja, obtoževanja in sramotenja, namesto da bi se poročalo pošteno z namenom, da se napake ne ponovijo. Vsi so raje tiho, da se ne bi zagovarjali za napačno ravnanje. Dolgoročno taka kultura strahu vodi v katastrofo in ne v varno okolje, ki si ga vsi želimo v medicinskih postopkih.

Zaradi vaših stališč glede cepljenja ste se znašli v postopkih pred Zdravniško zbornico. Kaj konkretno vam očitajo?

Gre za sankcioniranje svobode govora in izražanja – v dveh primerih gre za besedilo, ki sem ga napisala in objavila na straneh Iniciative slovenskih zdravnikov. Moja največja skrb so otroci, mladi in nosečnice, zato sem izrazila veliko skrb, da se podajamo v cepljenje otrok in nosečnic, ko so cepiva še v zgodnji eksperimentalni fazi. Vsak odrasel se lahko sam odloči, ali bo sodeloval v medicinskem poskusu ali ne (seveda pod strogimi pogoji, ki jih določajo pravila o postopkih v biomedicinskih poskusih), za otroke in nosečnice pa moramo poskrbeti kot družba, moramo jih izločiti iz poskusov.

Skoraj neverjetno je, da se v 21. stoletju s sankcijami grozi ljudem, ki imajo znotraj neke stroke drugačno mnenje. Verjetno je iz takšnega razmišljanja nastal tudi slogan "Verjamem v znanost".

Vera v znanost je povsem neprimerna besedna zveza. Vera je dogma. Znanost pa zahteva dvom, diskurz in stalno preverjanje znanih dejstev. V znanosti ni vere, je le iskanje in razvoj. Tudi danes znanost ni točna. Čeprav se skriva za številkami in grafi, ni zanesljiva.

Je danes tudi zavoljo posameznikov, ki ste si upali biti kritični in se izpostaviti, prostor za izražanje in nove zamisli bolj odprt?

Prepričana sem, da je zaradi posameznikov, ki smo kritično ocenjevali dogajanje med pandemijo, svet manj potonil v splošno hipnozo. Namenoma imenujem stanje splošne zavesti hipnoza, saj je bil fokus tako zelo osredotočen na virus in žrtve okužbe, da je izginil ves realni svet okrog fokusa.

Ni nam bilo mar za ekonomsko škodo, za slabšanje splošnega zdravja, za kršitve osnovnih človekovih pravic. Vdor v zasebnost nam ni bil več pomemben. Ni nas skrbela psihološka škoda, ki je nastajala celo najbližjim in otrokom. Slepi smo bili za domače nasilje in povečanje števila revnih.  To se ne sme več zgoditi. Tudi mi zdravniki iz Iniciative slovenskih zdravnikov in kritično razmišljujoči smo del sodobne medicine. Morda smo mi celo iskrica prihodnosti, ko ugaša medicina izvrševalcev političnih ambicij.

Za konec še vprašanje, v kakšni Sloveniji si želite živeti in kaj boste, če boste izvoljeni storili, da se to uresniči?

Zase in za vse Slovence si želim dom, ki bo varen, svoboden, zdrav, kjer bo vsak posameznik sprejet, ljubljen in kjer si bomo prislužili prosti čas z delom. Opozarjala bom in iskala pot, da se me bo slišalo. Ko bom tiho, bo to zato, ker opazujem, poslušam in razmišljam.