Delo, ki ga opravljaš, opisuješ kot "gastarbajterstvo v Ljubljani". Koliko let si v resnici že v prestolnici?

Huh, v Ljubljano sem šel zaradi študija, torej leta 1987, za prav pa sem se preselil leta 1999. To pomeni, da sem "gor" že več kot 15 let! Res prav pogosto nisem na Obali. Če pridem, je to zato, ker pridem pogledat očeta, no, pa tudi barko imam še vedno v koprski marini. Načeloma nisem prav pogosto tukaj, po duši pa kljub letom v Ljubljani še vedno ostajam Primorec. Res! Če me kdo vpraša, od kod sem, povem, da sem iz Kopra. Čeprav moram povedati, da sem po pravih standardih "forešt", ker so se moji starši sem preselili (smeh) ...

Kakšna pa je s tvojega zornega kota razlika med življenjem v Ljubljani in Kopru?

Glavna razlika je ta, da me, ko grem v trgovino v Ljubljani, tam nihče ne spozna. (Smeh) Drugače pa je klima v Ljubljani slabša, je pa vsekakor tam več izbire ... Če malo bolje pomislim, se mi ne zdi, da je prav veliko razlike med enim in drugim.

Sprašujem, ker se nekateri Primorci ob prvi priložnosti z največjim veseljem vrnejo domov, spet drugi pa ostanejo v prestolnici, ker naj bi bilo tam več predvsem poslovnih priložnosti ...

... kar je res. Pravzaprav ni ravno zagotovila, da tu na Obali ne moreš postati "nekaj", ampak vsekakor je to laže doseči v Ljubljani.

Ali primorsko dušo nahraniš tudi tako, da za sodelavce pripraviš kakšno fritajo s špargami?

Tudi, tudi. V bistvu je prej sploh niso poznali! Imamo jutranje sestanke in pred nekaj časa smo tistega, ki je v enem mesecu "zmagal" po zamudah, kaznovali tako, da je moral pripraviti zajtrk za celotno ekipo. Ko se je to zgodilo meni – seveda sem poskrbel, da je bil to pravi mesec, torej vsekakor nisem zamujal decembra (smeh) – sem jim pripravil fritajo s špargami.

Radio 1 je najbolj poslušan radio v Sloveniji, piše na vaši spletni strani. Kaj ta stavek pravzaprav pomeni?

Hja, to pomeni, da ga posluša največ ljudi. Z leti je postal najbolj poslušan v vseh kategorijah. Na začetku je bil morda najbolj poslušan med mlajšimi, ampak danes je med 10. in 75. letom absolutno praktično prvi v vseh kategorijah po vseh treh raziskavah, ki obstajajo v Sloveniji. Morda v kakšnih regijah bolj, v drugih manj, ampak generalno gledano smo prvi.

Kako sprejemajo Radio 1 Primorci?

Širše gledano v redu, na Obali pa je močan Radio Capris, ki dela res dobro. No, sicer pa jaz vedno povem tako: radio, ki pokriva celo Slovenijo, ne bo nikoli mogel v lokalnem okolju konkurirati dobremu lokalnemu radiu. V Sloveniji sta taka radia dva: Radio City v Mariboru in Radio Capris na Obali. Drugod, kjer so bili lokalni radii povprečni, smo jih prehiteli.

In ko že govoriva o lokalnih radiih, ne morem mimo omembe Radia Val, predvsem zato, ker je en vokal, ki je bil že v Valovih najboljših časih eden najbolj prepoznavnih vokalov in verjamem, da so Primorci veseli, da ga še vedno slišijo. Kako to, da je oddaja Adija Voha pravzaprav ostala tudi po tem, ko Radia Val ni več?

Razlog je čisto preprost: ker je Adiju, ki skrbi za oddajnike na Radiu 1, to v veselje. To pomeni, da ga bo ob sredah zvečer mogoče poslušati tako dolgo, dokler bo želel to početi. Je pa res, da ohranja primorsko značilnost tega radia. Oddaja je slišna na Obali, Krasu in na Goriškem. V mesecih, ki so pred nami, pa si bo tudi Adi privoščil oddih, zato oddaje poleti na sporedu ne bo.

Nekateri pravijo, da se na Radiu 1 pesmi začnejo vrteti potem, ko so že zdavnaj hiti ...

To drži. Nismo in ne želimo biti radio, ki bi ustvarjal hite. To, katero glasbo vrtiš, je odvisno od tega, kdo je tvoja ciljna publika. Če to niso ravno 15-letniki, je potem razumljivo, da ne boš vrtel pesmi, ki je nihče ne pozna. To je popolnoma enostavno!

Kaj pa satira v vaših pesmih in ostali prispevki, ki trkajo na duše in zavest predvsem politikov in javnih osebnosti .... Kako nastajajo?

Imamo precej veliko ekipo kreativcev, ki to počne. Enkrat imajo boljši, drugič slabši dan, kar pomeni, da so zadeve, ki jih pripravijo, enkrat boljše, drugič slabše. Zelo pogosto nastanejo res dobre stvari. Definitivno pa je pomembno, da je to dovolj velika ekipa, ki sproducira dovolj veliko število idej, da iz kvantitete pridemo do kvalitete. Je pa lepo delati z njimi, sploh, ker gre za mlajše ljudi. V to smo veliko vlagali, zato nas veseli, da smo po tem prepoznavni.

Kaj pa Radio 1 in njegova potencialna širitev preko meja? Obstajajo načrti ali vsaj razmišljanja na to temo?

V taki obliki, kot je Radio 1 danes, se zagotovo ne bo širil. Izjema je, kar pa pokrivamo že zdaj, zamejski del v Italiji, kjer smo slišni zaradi oddajnikov in kjer imamo kar nekaj poslušalcev italijanske manjšine. Tudi zato smo lani, na primer v okviru poletne akcije, šli v Briščike. Drži pa, da družba, ki je lastnik Radia 1, investira v radie v drugih državah, kot so na primer Hrvaška, Srbija, Slovaška ... Vedno več je recimo podjetij, ki sedež te regije selijo v na primer Zagreb. Gledajo namreč regijo kot celoto, ker je to tisto, kar zanima potencialne oglaševalce. Slovenija je v takih primerih marsikdaj premajhna ...

Kakšni pa so sicer načrti Radia 1?

Po moje smo dosegli nivo, ki ga je težko preseči, zatorej se bomo trudili, da obdržimo, kar smo dosegli. No, seveda si bomo prizadevali še izboljšati poslušanost v nekaterih regijah. Pomembno vlogo bodo odigrale tudi frekvence. Določena območja namreč še vedno niso pokrita. Slovenska birokracija pa kar vleče in vleče te postopke, ne gre prav hitro naprej. Tipičen primer je Postojna. Ko bo ta enkrat pokrita, bomo zagotovo na boljšem. Tehnični cilj bi torej bil, da čim prej pokrijemo avtocestni križ, pa še recimo kakšne kraje, kot sta Tolmin in Bovec. To sicer dejansko za seboj potegne rast v številu poslušalcev, ampak ne bistvene. Ne gre. Danes dosegamo 20-odstotni tržni delež med poslušalci v starosti med 10 in 49 let. In to je zelo veliko! V svetovnem merilu namreč ni prav veliko radijskih postaj, ki dosegajo take tržne deleže. V normalnem razvitem trgu tržni delež znaša od pet do deset odstotkov – za prvega. Tako da če obdržimo to, bo super.

Kako komentirate očitke, da komercialne radijske postaje "kupujete poslušalce"?

Poslušalci, ki jih je mogoče kupiti, se tudi hitro izgubijo. Lovci na nagradne igre pridejo in ko je nagrada podeljena, gredo drugam, v lov za drugo nagrado ... Določen del njih morda ostane, ko ugotovijo, da jim je všeč ostala vsebina. Sicer pa velja, da v povprečnih nagradnih igrah sodeluje od tri do pet odstotkov ljudi. Zatorej se je treba ukvarjati s tem, kaj narediti za ostalih 95 odstotkov poslušalcev! Vseeno pa mislim, da z nagradnimi igrami ni nič narobe, saj predstavljajo zabavo.

Radiu se ne pišejo dobri časi, pravijo nekateri. Vedno več je radijskih postaj na spletu, ki vrtijo zgolj glasbo, brez oglasov ... Bo radio ostal živ?

Že 15 let hodim v tujino po konferencah na temo radia. In tudi tam ves čas poslušam, da se radiu res slabo piše. Jaz tega še nisem videl. Je pa jasno, da se bodo stvari verjetno v prihodnosti res spreminjale. Na zelo dolgi rok bo zagotovo teže. Po drugi strani pa so se recimo Američani zelo bali prihoda iPodov, češ da mladi ne doveč poslušali radia. Pa se je s časom izkazalo, da so se ga naveličali. To so poimenovali iPod fatigue (utrujenost od iPoda – op. a.). Ker s svojim iPodom enostavno ne moreš ustvariti takega odnosa kot ga lahko z radiem! Povprečno število poslušalcev na evropskih radijskih postajah sicer upada, enaka je zgodba s televizijo, ampak v naslednjih desetih letih nekih drastičnih sprememb zagotovo ne bo.

Vemo, da si navdušeni jadralec, pred leti si že prečkal Atlantik. Imaš morda še kak osebni jadralski izziv?

Upam, da bom lahko šel okoli sveta z barko. (Smeh)