Ver esta publicación en Instagram

Una publicación compartida de Julia Vins | Muscle Barbie (@julia_vins)

Ko gre za profesionalno ukvarjanje s športom, so transspolne športnice pogosto tarča razprav o domnevni biološki prednosti pred cis ženskami. Ta domnevna prednost je najpogosteje povezana s povišano ravnjo testosterona, ki naj bi omogočala fizično prednost v hitrosti in moči. Mednarodni olimpijski komite (MOK) je leta 2019 podal izjavo o vključevanju transspolnih oseb, v kateri je navedeno, da ne bi smeli samodejno domnevati, da ima vsaka transspolna športnica nepravično prednost v ženskih tekmovanjih. Ta izjava sicer ni pravno zavezujoča, zato vsak šport oziroma športna zveza določa lastne kriterije za udeležbo.

View this post on Instagram

A post shared by Jessica Buettner (@djessicabuettner)

Najbolj sveža izjava MOK nadomešča izjavo iz leta 2015 in spreminja stališče, ki je od trans žensk zahtevalo znižanje ravni testosterona za tekmovanje v ženskih kategorijah. Prejšnji pogoj je bilo znižanje ravni testosterona pod določeno mejo (ki jo je določila vsaka posamezna športna zveza) vsaj 12 mesecev pred prvim tekmovanjem. V novi izjavi MOK navaja, da zgolj naslanjanje na raven testosterona ne more več biti dovolj za določitev nepravične prednosti. Prav tako je omenjeno, da medicinski testi in "invazivni fizični pregledi" kršijo zasebnost in integriteto ter so lahko psihično škodljivi za športnice, saj jih prisiljujejo v medicinske posege ali jemanje zdravil.

View this post on Instagram

A post shared by Serena Williams (@serenawilliams)

Kariera plavalke Lie Thomas je primer nedavne javne razprave o transspolnih ženskah v ženskem športu. Svetovna organizacija vodnih športov (WA) je leta 2022 uvedla pravilo, ki trans ženskam dovoljuje tekmovanje v ženski kategoriji le, če so v tranzicijo vstopile pred 12. letom starosti. Thomasova je sprožila spor, ker je to pravilo označila za diskriminatorno, vendar je junija 2024 izgubila, s čimer ji je bilo dejansko onemogočeno tekmovanje na olimpijskih igrah.

Testi spola imajo na športnih dogodkih dolgo zgodovino, ki sega vse do 1930-ih let. Na primer, na olimpijskih igrah leta 1936 je bila dobitnica zlate medalje Helen Stephens obtožena, da je moški, kar je pripeljalo do prvega testa spola na športnem dogodku. Do danes so bila uporabljena različna testiranja, od vizualnih pregledov genitalij do kromosomskih testov, poroča New York Times. Znanstvena novinarka Rose Eveleth, katere podkast raziskuje zgodovino testiranja spola v športu, poudarja, da so te kontroverze pogosto povezane z rasnimi, razrednimi in globalno-ekonomskimi komponentami. Mednarodna atletska zveza in MOK sta v 1990-ih letih odpravili obvezno testiranje spola, vendar sta še vedno izvajali medicinske ocene od primera do primera.

View this post on Instagram

A post shared by Ilona Maher (@ilonamaher)

Primer Južnoafričanke Caster Semenye iz leta 2009, ki je bila podvržena testu zaradi naravno visoke ravni testosterona, je znan primer teh regulacij. Svetovna atletska organizacija je kasneje uvedla pravilo, da morajo športnice z naravno visoko ravnjo testosterona to znižati z zdravili ali operacijo. Semenya je s tem izgubila pravico do tekmovanja na olimpijskih igrah v Tokiu 2020. Kot poroča British Medical Journal, je to pravilo izredno sporno.

V znanosti ni soglasja o neposrednem vplivu testosterona na uspešnost žensk v športu. Znanstvenici Katarina Karkazis in Rebecca Jordan-Young sta pisali o različnih študijah, ki so prišle do različnih zaključkov, od tistih, ki potrjujejo povezavo med visokim testosteronom in boljšo atletsko uspešnostjo, do tistih, ki tega niso ugotovile. Poleg tega tudi pravila športnih zvez glede dovoljene količine testosterona za ženske doživljajo pogoste spremembe, kar kaže na zapletenost vprašanja vključevanja trans žensk in drugih žensk v šport, o čemer poroča tudi The Guardian. Ostaja odprto vprašanje, kako se bodo razvijali nadaljnji kriteriji za udeležbo žensk v športu in ali bodo te regulacije upoštevale znanstvene dokaze ter spoštovale pravice vseh športnic.