V središču monografije je vprašanje vsebine in položaja družbene kritike v socialistični Sloveniji med letoma 1972 in 1980. Avtor jemlje v precep čas zadnjega desetletja Titovega in Kardeljevega življenja, ko se je celotna družba preoblikovala po načelih socialističnega samoupravljanja, in na podlagi obsežnih arhivskih virov razbira, kdo so bili tisti posamezniki in skupine, ki so javno dvigovali svoj glas v tem navidezno tihem obdobju in kako se je na to odzivala vladajoča Zveze komunistov.

Z vidika intelektualnih pozicij avantgardnih kulturnikov, sociologov, novolevičarskih študentov, meščansko demokratskih iniciativ in teološke misli se pred nami razpirajo tedanja nacionalna problematika, avtonomija intelektualnega ustvarjanja, razmerje med participativno in reprezentativno demokracijo, način upravljanja gospodarstva, avtonomija družbenih podsistemov, zunanja politika, vprašanje partijske hegemonije, državljanske pravice vernikov in še mnogo drugih dilem poznega socializma.

Vsebina knjige priča o živahnosti javne polemike, ki je potekala po svojevrstnih pravilih (samo)upravljanja intelekta in kaže na mesto, do koder je lahko segla družbena kritika v "pluralizmu samoupravnih interesov".