Po podpisu Pariške mirovne pogodbe je bil 15. septembra 1947, z uveljavitvijo le-te, velik del Primorske ponovno priključen tedanji republiki Sloveniji. Pogodba je takratni Jugoslaviji prinesla tudi Istro južno od Mirne, Reko, Zadar in otoke.

S to odločitvijo se je večina Primorcev, ki so pred tem več kot 20 let trpeli pod fašizmom, pridružila matičnemu narodu v okviru tedanje jugoslovanske federacije. Praznik vrnitve Primorske k matični domovini je državni praznik od leta 2006.

Prireditev bo letos potekala tudi v znamenju drugih, za Primorsko pomembnih obletnic. Okroglih 70 let mineva od kapitulacije fašistične Italije septembra 1943, ko so se mladi fantje s Primorske, ki so jih odpeljali v Afriko in južno Italijo, organizirali v Prekomorske brigade in prek Visa prišli pomagat osvoboditi domovino. Prekomorske brigade so skupaj štele okoli 27.000 borcev. Istega leta so se zbrali partizanski učitelji, ki so na Primorskem po 23 letih spet začeli poučevati otroke v slovenščini. Od uveljavitve Rapalske pogodbe leta 1920 naprej so namreč v šolah poučevali samo v italijanskem jeziku.

Tudi tokrat jo bodo brez sodelovanja države financirale skoraj vse primorske občine

Proslavo je pripravilo Združenje borcev za vrednote NOB Sežana ob sodelovanju in podpori Občine Sežana, tudi tokrat pa jo bodo brez sodelovanja države financirale skoraj vse primorske občine. Na proslavi v Lipici po besedah predsednika organizacijskega odbora Bojana Pahorja pričakujejo nekaj tisoč ljudi, med katerimi bodo tudi nekateri ministri in predsednik države Borut Pahor.

Kulturni program bo oblikoval Partizanski pevski zbor Pinko Tomažič iz Trsta, otroški zbor Brinjevka iz Sežane ter godbi na pihala iz Sežane in zamejskega Proseka. Program bodo popestrili tudi lipicanci, Pipistrelova letala ter padalci Slovenske vojske, ki bodo po skoku na hipodrom prinesli zastave.

S sporočilom pred državnim praznikom se je oglasil tudi evropski poslanec Jelko Kacin. V njem poudarja pomen tega zgodovinskega dogodka za Primorsko, saj "neprimorski del današnje Slovenije primorskega vstajenja še vedno ne razume, predvsem pa ne doživlja na način, da bi lahko razumeli enotnost in ves ponos, ki ga tudi današnje generacije Primorcev še kar črpajo od svojih nonotov in non".