Vikend se bliža h koncu in z njim tudi naš prvi delovni teden v ambulanti. Ali je bilo uspešno ...? Naj vam bo nadaljevanje besedila v pomoč pri tej presoji. Jaz pač ne morem biti objektivna. 

Prvi delovni dan je potekal po pričakovanjih – zmedeno, rahlo raztreseno in neorganizirano, a z izžarevanjem kontrole in mirnosti v zunanji svet. Kot se za pravi krst spodobi! Delo smo izvajali v treh ambulantah (midve s Tjašo v eni, Peter in Harej v drugi, Vargi pa v stomatološki ordinaciji) in s pomočjo prevajalcev (enih bolj pripravljenih za delo, drugih pa … ne tako zelo) smo kar hitro začeli iskati rešitve za tegobe naših novopečenih pacientov. Medtem ko sta Peter in Maja prevzemala bolj kirurške primere, so predvsem jokajoči in razdraženi otroci našli svoje mesto v najini ambulanti. Razlog za njihov jok je neredko bila najina bela barva, torej nič kaj relevanten klinični znak. Tako sva dejansko postali še bolj pozorni na mirne in ne preveč zainteresirane otroke, saj se je pri eni punčki izkazalo, da je razlog za njeno nerazdražljivost hujša dehidracija in zato smo poskrbeli za njen takojšen transport v bolnišnico. Le-ta pa vključuje pot s čolnom do obale v Rutindi, kjer na nadaljnji prevoz do bolnišnice že čaka naš taksist Obama (Ja! Obama). Stroške prevoza pa krijemo mi. Kljub adrenalinskemu začetku smo svoje delo uspeli zaključiti že v zgodnjih popoldanskih urah, saj domačini v velikem številu še niso bili seznanjeni z odprtjem ambulante. Dan smo nadaljevali še pod vtisi zgodb, ki smo jih doživeli in povzetke katerih smo predstavili še ostalim članom ekipe. Vse v duhu skupne rasti in napredka. 

Sestanek za začetek dneva

Naslednji dan smo pričeli s sestankom vseh zaposlenih. Namen je bila optimizacija dela in organizacija ... Vsaj kolikor je to za tukajšnje razmere mogoče. Dejstvo je, da veliko zaposlenih ne prihaja v službo, kljub temu da za to prejemajo plačilo, in zgodi se, da smo na koncu pri našem delu odvisni od prostovoljcev, ki na kliniki zgolj pomagajo. Ali je sestanek zalegel in se bodo stvari obrnile na bolje? To bo pokazal čas. Glede na hitrost tukajšnjega uvajanja sprememb pa mislim, da se bomo mi prej naučili govoriti v ručiga jeziku in ostalih zaposlenih ne bomo potrebovali. Moram pa priznati, da je po sestanku med osebjem zavladala sproščenost in dobra volja (vsaj med nami petimi zagotovo) in obdelava pacientov je stekla še uspešneje in hitreje kakor predhodni dan. V sam potek dela smo uvedli nekaj svojih predlogov in novosti, za katere upamo, da se bodo obdržale. Po koncu delovnika pa je splet okoliščin (in dejstvo, da so naše zaloge hrane že praktično pošle) privedel do tega, da smo Petra pustile na otoku, medtem ko smo se me štiri napotile v mesto po špežo. Plan je bil opraviti hiter nakup živil z vnaprej pripravljenega seznama. A še sreča, da se vse stvari v življenju ne zgodijo po naših načrtih, saj bi v tem primeru zamudile nadaljevanje. Potem ko smo dosegle "mainland" in še dodatne pol ure čakale Obamo, so nas na poti do Kabal upočasnila še dela na cesti. Natančneje – večji skupini mladih moških je več kot 15-minutno preglavico predstavljalo natovarjanje enega sveže posekanega hloda lesa na tovornjak. Akt je imel razsežnosti ohromitve prometa v obe smeri. Še dobro, da smo se v taksiju lahko kratkočasile z obujanjem znanja besedil pesmi iz svojih mlajših dni, saj je Obama več kot očitno 2pacov fan. Po prihodu v mesto smo nakup opravile relativno hitro, le nekaj več časa so nam vzele branjevke na tržnici, ki so zelo težko pristajale na barantanje z nama z Vargi (beri: sploh se niso hotele pogajati, midve sva pa bili odločeni, da bova dosegli vsaj minimalen popust). Preden smo se napotili nazaj proti Rutindi, pa sem si privoščila »egg-rolex«. Več kot očitno je to tukajšnja ulična specialiteta, ki jo lahko zreduciram na opis v jufki postreženega jajca s paradižnikom in čebulo. A okus je veliko bogatejši in prijaznejši do lačnih brbončic, kot se zdi na prvi pogled. Zato sem se po kratkem postopku spoprijateljila z Juliusom (prodajalcem) in mu razložila, da se bomo v bodočih dveh mesecih še veliko videvali. In ko smo že bili spet v taksiju, smo nekje na polovici poti začeli opažati, da se avto čudno obnaša. Vse težje je premagoval klanec in potem, ko mu je dokončno zmanjkalo moči, smo ugotovili, da so na bencinski postaji v avto natočili zrak namesto goriva! Moram reči, da so fantje, ki so si to potegavščino privoščili, res pogumni, ker je Obama kar velik … in težek. Tako smo bile primorane izstopiti iz taksija in s seboj odnesti vse vrečke, škatle in plato 40 jajc. Na srečo je ravno v tistem trenutku mimo nas zapeljal avtobus, katerega naloga je organizacija safarijev. Me smo ga preimenovale v »party bus«. Na njem smo bile same s posadko in vožnja je postala tako zabavna, da smo zgrešile odcep, ki vodi do zaliva, kjer nas je z našim čolnom čakal Edmund. Tako smo ponovno naprtile vso hrano v roke in nahrbtnike in peš priromale nazaj do jezera. Luna je v tem času že zavzela nebo v vsej svoji veličini in na mirnem jezeru smo drseli nazaj proti otoku. Bilo je čudovito! Da pa pripetljajem še ni bilo konca, nam je dal vedeti še motor na čolnu. Malo pred tem, ko smo že skoraj dosegli naš pomolček, je motor crknil in veter nas je počasi, a vztrajno odnašal stran od kopnega. Ni nam preostalo drugega, kot da smo se iz srca nasmejale, a nekako se to Edmundu ni zdelo smešno, saj ni niti odgovarjal na naša vprašanja, vse dokler motor ni ponovno oživel. Tako smo po štiriurnem izostanku od doma stekle v objem Petru, ki pa se očitno ni kaj preveč sekiral, da nas ni bilo nazaj toliko časa. Moški pač. Ampak na koncu je imel prav, me smo se odlično zabavale, kljub vsem prigodam na poti. Edmunda pa od tistega večera dalje videvamo oblečenega v rešilni jopič. Nove zaloge hrane so tako vsaj za nekaj dni potešile naša sanjarjenja o kulinaričnih presežkih domačih menijev.

Čez teden smo se posvečali delu v ambulantah. S Tjašo sva se še naprej spraševali, kako je lahko bela barva kože tak stresor za tukajšnje otroke, Peter in Maja sta se zverzirala v čiščenju impetigoznih ran in med drugim z otroškim navdušenjem lepo zašila eno čisto svežo rano. Vargi je sicer imela bolj malo dela, a računam na totalen obrat situacije, ko se bo po vaseh razvedelo, da je v naši ekipi zobozdravnica. Bolniki so iz naše klinike odhajali (povečini) zadovoljni. In res, ni ga lepšega kot občutek, ki ti ga sproži širok nasmeh gospoda, ki je ravnokar dobil očala, s katerimi bo lahko zdaj brez težav bral Biblijo, objem otoka, ki je šele stopil v tvojo ambulanto (enega tistih redkih, ki se te ne ustrašijo), ali že samo sporočanje pozitivnega rezultata testa nosečnosti, ki bodoči mamici prikliče solze sreče v oči. Zaradi takih trenutkov smo tu in to so naše nagrade.

Časa je bilo tudi za sproščanje

Vikend smo izkoristili za sproščanje na našem otoku. Privoščili smo si zajtrk na pomolu, rakce za kosilo in specialiteto, kakršna je svež ananas, polit z ravnokar narejeno vročo čokolado. Se nam pa v novem tednu obeta gradnja žara. Soglasno smo se odločili, da bomo na tak način ovekovečili svoje bivanje tukaj in naslednjim rodovom še polepšali to neverjetno izkušnjo. Ker smo do sedaj bili priče izvajanju opravil v dežju (npr. sajenju banane in postavljanju novih stopničk na pomolu), računamo, da bo tudi ta gradnja potekala v istih vremenskih razmerah, ne glede na to, ali je to našemu Petru po godu ali ne. In čeprav sem goreča simpatizerka ženske emancipacije, lahko rečem, da mi kar ugaja, da nas pri reševanju različnih nalog tukajšnji moški v patriarhalnem stilu pošljejo v hišo. Tako je breme tovrstnih izzivov v celoti preneseno na ramena našega moškega, medtem ko se me štiri lahko brez slabe vesti predajamo razgledu z verande in čakamo, da bo delo narejeno. Se pa zato kasneje potrudimo, da Petra vsaj malo pocrkljamo, magari s kakšno večjo porcijo pri večerji.

Poleg že opisanih stvari pa si bom ta teden zapomnila še po očitno nakazanih sledeh notranjega boja, ki se odvija v nas kot posledica trka dveh kultur, ki sta se srečali tukaj. Že vsakdanja stvar je, da se med igro taroka, ki si jo privoščimo po koncu delovnika, na naši verandi zbere skupin mladostnikov, ki tvori okrog nas krog, ki je za naše pojme vsekakor preozek. In medtem ko se mi trudimo, da se ne bi počutili neprijetno ali utesnjene, oni nimajo nikakršnih zadržkov, da ne bi vdirali v naš osebni prostor, ki mu včasih morda določamo prestroge in pretoge meje. Na to nas ta vsakodnevna »invazija« vztrajno opominja.

Za konec pa – v naši posestvi je po novem tudi nekaj moke in jajc in padel je plan za pripravo palačink v naslednjih dneh. Mislim, da bo Marija zelo kmalu že drugič v tem mesecu vzletela v nebo!