Prejeli ste medaljo za zasluge na področju glasbe. Vas je takšno priznanje presenetilo oziroma ste ga "potihoma" pričakovali glede na glasbene dosežke?

Da smo prejeli priznanje z medaljo, nas je nekoliko presenetilo, vendar smo si jo zaslužili, če pomislimo, kaj smo z našim pojavom sprožili v Jugoslaviji. Seveda smo ponosni nanjo.

Veljate za generacijski bend, ki je poosebljal neko obdobje. Bi lahko rekli, da je vaša glasba več kot samo to?

Veljamo za glasbeno skupino, ki je žal obstajala samo dobri dve leti in pol in smo imeli premalo časa, da bi ustvarili večji opus. Z glasbo, ki smo jo takrat igrali, preigravali in ustvarili nekaj lastnih skladb, smo spremenili odnos starejše generacije do mladine, ki je do takrat bila pod političnim vplivom in usmerjena le v eno smer. Bili smo prvi, ki smo vezali mladino s tako imenovano dekadentno glasbo. To je bilo obdobje Flower power generacije, ki je globalno protestirala proti ustaljenim režimom in vojnam, predvsem v Vietnamu.

Kako bi opredelili pomen vašega glasbenega ustvarjanja za slovensko glasbo? Temu je namenjena tudi nagrada, ki ste jo prejeli.

Kar se slovenske glasbe tiče, smo se z njo soočili šele 1995 leta kot Kameleoni, ko smo izdali CD "Za vse generacije". Leta 1981 je izšla LP plošča v srbohrvaščini, ker je takrat tržišče tako zahtevalo. Med mojo odsotnostjo v tujini so ostali člani  - Danilo Kocjančič - Prizma in Bazar ter skupina Halo in seveda Kameleoni ustvarili vseslovenske uspešnice, Marjan Malikovič - Srce, September, Karamela je tudi z avtorstvom prispeval k razvoju slovenske glasbe. Jadran Ogrin, tudi član skupine September, Karamela in Halo, še vedno v svojem studiu York ustvarja in snema novo slovensko glasbo mladih glasbenikov in s tem prispeva k razvoju le-te. Je tudi avtor pesmi za različne skupine in soliste. Vanja Valič pa je prispeval kar nekaj besedil za Kameleone in se kot zelo uspešen TV režiser športnih oddaj uveljavil v Evropi in drugje.

Ali ste to drugačnost od uveljavljenih norm ohranili tudi kasneje v svojem glasbenem ustvarjanju?

Glasbo smo prilagajali času primerno, a vseeno ohranili tisti uporniški duh. Danilo je ustvarjal bolj komercialno glasbo, Jadran in Marjan pa bolj rockersko. Sam pa sem v tujini predvsem igral za zabavo ljudi in nabiral kilometrino. Po skupini Halo sem prispeval kot solo vokalist, slovenskim festivalom z mojimi glasilkami. Petdeseto glasbeno obletnico sem obeležil s samostojnim koncertom ob spremljavi dvanajstčlanske skupine in repertoarjem vseh teh desetletij.

Kako bi ocenili aktualno glasbeno sceno v Sloveniji?

Aktualna glasbena scena je v glavnem podrejena komercialnosti, saj hočejo mladi izvajalci čimprej vnovčiti glasbo in od nje živeti. Obstaja tudi alternativa in nekaj izvajalcev, ki se tega načela ne držijo in imajo drugačen pristop do ustvarjanja. Nekateri so uspeli tudi v komercialnem in finančnem smislu. Kakorkoli, medijska podpora je premajhna, premalo je dvoran ali lokalov, kjer je možno izvajati vse glasbene zvrsti in dati možnost tudi mladim izvajalcem, da se predstavijo javnosti.

Kakšno glasbo danes poslušate, kateri izvajalci na svetovni ravni so vam blizu?

Osebno rad poslušam dobro vokalno glasbo, The Beatles, Eagles, Take 6 in podobno, ter edinstvene soliste, kot je na primer Kurt Elling, sicer eden najboljših jazz pevcev. Potem je tu še nekaj rock pevcev, nenazadnje Stevie Wonder, in seveda evergreene swing scene, big bande. Vse skupaj pa je odvisno od razpoloženja. Tudi klasiko ne zanemarjam. Sam pa sem še aktualen s samostojnimi nastopi, kot tudi s skupino Kamnolomi, Marinom Legovičem, kakšen big band se tudi najde vmes z zimzelenimi melodijami in avtorsko glasbo. Dokler mi glasilke služijo, pa se ne mislim posloviti od odrskih desk in zapeti še kakšne nove pesmi.