Vojko Gašperut (foto: Facebook Vojko Gašperut/Svetlana Zelivyanska)

Prisluhniti potrebam umirajočih in njihovih svojcev, zagotoviti sočutno oskrbo vsakomur, ki se odloči zadnje obdobje svojega življenja – čeprav v bolečinah in trpljenju zaradi bolezni – preživeti v doma ali domu podobnem okolju, je osnovno poslanstvo društva Hospic že od leta 1996. Po smrti bližnjega pa nuditi oporo žalujočim.

Hude oblike bolezenskih stanj poslabšajo kakovost človekovega življenja, večja je potreba po psihosocialni in zdravstveni oskrbi, slednja pa vključuje tudi naporne in dolgotrajne diagnostične postopke. Stiske so pri človeku, ki je soočen z dejstvom, da se mu življenje hitro izteka, toliko večje – čustvene, duhovne in socialne. A pred tem je življenje, o katerem je toliko bolj vredno govoriti in Vojko Gašperut je zagotovo primeren sogovornik na to temo.

Rojen je bil dan pred božičem, 24. decembra 1949, v vasi Sedlo v Breginjskem kotu, nato pa se je leta 1960 preselil v Koper in si sedem let kasneje, imel je komaj 18 let, pri skoku v vodo v morju pred Izolo poškodoval hrbtenico. Poškodbe so bile tako hude, da je bilo nekaj časa v zraku vprašanje, ali bo sploh preživel. In je. Od takrat je tetraplegik, vse življenje priklenjen na invalidski voziček. Odkril pa je povsem nov talent, slikanje.

Prvič se je v slikarski tečaj vključil leta 1971 v Kopru, ki ga je vodil akademik Janez Matelič. Čeprav se mu želja, da bi ga sprejeli na Akademijo za likovno umetnost, ni uresničila, ga je pod okrilje vzel profesor na akademiji za risbo Milan Erič. Svojo ženo zdravnico je spoznal v Novigradu, s katero ima hčerko. Slika z usti. Leta 2017 je odprl svojo galerijo.

Od leta 1987 je član Mednarodnega združenja umetnikov invalidov (VDMFK – Vereinigung der Mund und Fussmalenden kunstler) iz Lichensteina, ki ustvarjajo z usti ali z nogami. Sprva je bil njihov štipendist, nato pa je leta 2002 postal polnopravni član. Njegovo najbolj znano delo so Trave, ki jih je ustvaril leta 1982, in so bile leta 2016 razstavljene v francoskem Louvru.

Najbolj znano Gašperutovo delo Trave, ki so bile razstavljene v Lovru. Foto: Facebook Vojko Gašperut/Irena Binkar Žele)

Resnično tanka je meja med življenjem in smrtjo, kar koprski slikar z usti očitno zelo dobro ve. Ob svetovnem dnevu paliatine oskrbe bo Gašperut osrednji gost pogovornega večera z naslovom Hospickafe – nikoli ne odnehaj, ki ga v petek, 11. oktobra 2024, ob 18.00, organizira Komunala Sežana v svojih prostorih, Interpretacijskem centru kraške vegetacije (dostop je iz smeri parkirišča pri pokopališču v Sežani).

Gašperut bo spregovoril o svojem življenju, prežetem s prepadom in ponovnim rojstvom ter zahvalo, da je v njem spet našel svoj up. Neprecenljiva zgodba vas bo popeljala skozi nova spoznanja in uvide, kaj je v življenju resnično najbolj vredno.