V torek dopoldne so znova odprli muzej Parenzane z razstavo o zgodovini oblačilne kulture v naših krajih. Z njo so želeli prikazati delček oblačilne kulture v tem delu Istre in v okolici Trsta na prelomu 19. in 20. stoletja. Kot sestavni del razstave je ljubiteljska zbirka etnoloških lutk Danile Tuljak Bandi, ki prikazuje življenje, navade in oblačila vaškega okolja iz časa med obema vojnama. Upravljalec muzeja je po novem Društvo Histrion Izola, katerega vodi Srečko Gombač.
"Izola ima mnogo stvari, ki jih lahko pokaže, muzej bomo napolnili z novimi tematikami, do zdaj je bila tukaj na ogled le zbirka o vlaku, ki je peljal skozi naše kraje. Vse skupaj je bilo bolj stihijsko, ljubiteljsko upravljano. Izola ima tudi ribiško tradicijo in tradicijo v izdelovanju plovil, kar bi tudi radi prikazali," je povedal izolski župan Igor Kolenc.
Izola ima pravzaprav veliko kulturne dediščine, ki do sedaj ni bila predstavljena, kaj šele kvalitetno prikazana. Eno izmed območij, ki bi lahko služilo tej dejavnosti, je območje škvera, ki so ga že pred časom zaščitili pred interesi kapitala.
Občina se je znašla tudi v težkem položaju glede Argoline, saj je to privatna in ne občinska lastnina. Vendar kot je rekel župan, "bi rada občina postala lastnica tega področja". Kako bo to izpeljala glede na težek finančni položaj, v katerem se nahaja, je seveda veliko vprašanje. Evropska mesta, kot so Amsterdam, Roterdam in Berlin stare industrijske četrti čestokrat namenjajo kulturi in muzejski dejavnosti, kar naj bi si Izola vzela za zgled.
Istrska oblačila
Moško narodno nošo so sestavljale hlače (berješe), srajca z nizkim ovratnikom, telovnik, suknjič, čevlji (postoli) in morda še kaka pipa. V Istri so se uporabljali tudi kamižoti – to so tunike, ki izhajajo še iz srednjeveških časov in niso sešite v pasu. To so nosili predvsem kmetje in ribiči, bolj malo pa se ve o oblačilih meščanov, saj je s preseljevanjem veliko dediščine izginilo ali odšlo v pozabo.
Sorodne vsebine: