Iz Amerike prihajajo prispevki v strokovni literaturi, da je treba spodnesti matematične temelje znanosti, ker so binarni in zato nefluidni, kar naj ne bi bilo v redu. Vendar zdrava človeška skupnost spoštuje temeljne formalno-logične postulate, na katerih sloni naša civilizacija in zdrava razumskost vsakogar med nami. Predvsem pa svoje konstante skrbno čuva.

Kot pravi dr. Marušič, se v matematiki neenoznačnost oziroma nedoločljivost "dogaja v nekoliko višjih sferah, kot je računanje v prvi osnovnošolski triadi. Zato je treba razumeti sintagmo 2 + 2 ≠ 4 zgolj kot napad na samo formalno logično podstat matematike. Nekaterim očitno ni všeč, da v matematiki neka premica ali seče os x ali pa je ne seče. Ne more pa početi oboje hkrati." 

"Binarnost je vgrajena v vsak naš atom, zato mi ni jasno, zakaj je tako moteča. Človek ali ima službo ali pa je brezposeln. In človek ali je cepljen s cepivom proti covidu-19 ali pa s tem cepivom ni cepljen," nadaljuje.

Del razlage je dr. Marušič posvetil tudi razlagi pravil dveh vrst: "ena se ne spreminjajo in predstavljajo stabilnost življenja v skupnosti", kar so "neke vrste konstante". Kot primera izpostavlja božjo zapoved 'Ne ubijaj' in 58. člen ustave, ki pravi, da so državne univerze avtonomne. Druga vrsta pravil pa je, kot navaja dr. Marušič, podvržena občasnim spremembam "in zrcali neke vrste reformno plat sistema". Primer: nekoč so otroci v šolo vstopali s sedmimi leti, zdaj pa že nekaj časa s šestimi.

Kot nadaljuje, se ta pravila včasih obrnejo na glavo, kar je lahko bodisi "zaradi revolucionarnih okoliščin" bodisi "odraz zmedenosti tistih, ki sistem upravljajo".

Kot bolj bizaren pa je izpostavil sledeč primer: "Za cepivo AstraZeneca je bilo najprej rečeno, da se z njim cepijo tisti, ki so mlajši od 65 let. Potem pa so stvar obrnili na glavo in cepljenje zdaj priporočajo samo za tiste, ki so starejši od 55 oziroma ponekod od 60 let."

"S tehnološkim napredkom se zmanjšuje naš kognitivni domet in s tem usiha ena od konstant naše človeškosti, s socialnim distanciranjem pa se samodejno odrekamo še svoji drugi ključni konstanti, potrebi po biti z drugim. Ampak vedeti moramo, da rabimo zanesljive konstante, z vso njihovo inertnostjo vred, če želimo preseči rob znanega in poseči v svet skrivnostnega. Ker, ko ostaneš brez svojih sanj, kdo bo takrat sanjal zate. In ko brez svojih kril ne moreš poleteti, kdo bo priletel pote," zaključuje svoje razmišljanje prof. dr. Dragan Marušič.