Po končanem šovu se zdi, da se za izkušenega kuharja pravi šov šele začenja. Tomaž je trdno odločen prestižno zmago unovčiti tudi izven Gostilne pri šefu. Kljub velikemu medijskemu navalu, ki ga je Tomaž doživel po včerajšnji zmagi, smo do krajšega pogovora z novopečenim šefom prišli tudi na Regionalu.

Tomaž, danes si postal zmagovalec resničnostnega šova Gostilna išče šefa, kakšni so občutki?

Še vedno sem presenečen in navdušen nad vsem, kar se je zgodilo. Še zdaj ne morem verjeti, da je to za mano in da je to res. Ne vem, ali sanjam? Me lahko kdo ščipne, da se prebudim?

S kakšnimi pričakovanji si se prijavil na šov?

V samem začetku sploh nisem vedel, kaj naj pričakujem. Vedel sem, da se bom moral zelo potruditi in se izkazati, da bom dosegel tisto, kar hočem doseči. Želel sem, da me ljudje spoznajo po tem, da znam kaj skuhati. V šovu je bilo zelo pestro, neprestano se je kaj dogajalo.

Kako si doživljal konkurenco?

Najhujši sotekmovalec je proti koncu bil Iztok. Vsi sotekmovalci so sicer imeli težko delo, jaz pa sem imel najtežje. Vedno sem bil navajen svojega načina kuhanja in v šovu sem se moral privaditi na novega.

V oddaji je bilo večkrat poudarjeno, da si naredil nekaj korakov nazaj, ravno zaradi tega, da bi se naučil novih pristopov. Kako težko je bilo pozabiti petnajst let kuhanja?

Za to, da sem naredil nekaj korakov nazaj, sem res potreboval kar kakih sedem do osem tednov. Prišel sem do spoznanja, da bom moral vse skupaj nekoliko spremeniti. Predvsem, če želim biti kos ciljem šefa Bineta. Začeti sem moral z novimi kreacijami, ki jih nisem bil vajen. Z veliko truda in močno željo je to nekako šlo.

Šef Bine je izrazil veliko zadovoljstvo, da si se celi Sloveniji odločil pokazati svoje kuharsko znanje. Zakaj si se pravzaprav odločil, da se predstaviš širši javnosti?

Kuham že veliko let. Želja po uspehu me je spremljala dalj časa in kar sem dosegel v šovu, so zame sanje. Še zdaj ne moram verjeti, da je to resničnost. Želja, da bi bil eden najboljših šefov v Sloveniji, se mi je uresničila. Nikoli se ne bom kesal, da sem izbral to pot, ampak bom samo še napredoval in si želel več. To me žene naprej. Šefove pohvale so me zelo pozitivno presenetile in ne želim si nikoli več nobenega razočarati, ampak samo še presenečati.

Šova je konec, dvanajst tednov si imel načrtovan skoraj vsak korak. Imaš že postavljene kakšne kratkoročne cilje?

Moji kratkoročni cilji so zelo odvisni od tega, kaj bodo ostali želeli od mene. Če me bodo ljudje želeli imeti  v kuhinji, jim bom seveda poizkušal ustreči. Drugače pa točno začrtanih ciljev še nimam, vse urejajo moji menedžerji in naj oni določijo, kakšni bodo naslednji koraki. Moji menedžerki sta žena in dobra prijateljica, ki se na to spoznata.

Dolgoročno ostajaš kuhar. Ali imaš še kakšne druge ambicije?

Zaenkrat imam željo biti zgolj kuhar. Drugače pa je moj dolgoročni cilj ustvariti svojo slaščičarno. To si res  želim že veliko časa. Rad bi prodajal sladice in bi na ta način imel tudi več časa za družino.

Kdaj pa se boš lahko podal na Jamajko?

Ja, malo me skrbi glede otrok, kako bo, da mi jih ne bo kdo ukradel (smeh). Drugače pa upam, da čimprej. Jamajko želim videti in to se bo zgodilo najverjetneje takoj v začetku naslednjega leta.