Danilo Benedičič (na sredini)

Kot so še zapisali v ljubljanski Drami "izjemna umetniška dediščina in prijazna, čuteča osebnost našega dolgoletnega sodelavca in prijatelja Danila Benedičiča ostajata večno dragocen navdih in ponos naše dramske družine". Benedičič, ki se je rodil v Pristavi pri Tržiču, je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani študiral v letniku Vide Juvan od 1953 do 1957. Diplomiral je leta 1970.

Gledališki kritik in dramaturg Jernej Novak ga je opisal kot karakternega, natančnega in kultiviranega igralca, velikega mojstra detajla s širokim izpovednim razponom, ki svoje vselej izvirne odrske stvaritve gradi iz poglobljenega študija odrskih likov in značajev. Za svoje delo je prejel številne nagrade, med drugim nagrado sklada Staneta Severja (1974), Borštnikovo nagrado za igro (1976), nagrado Prešernovega sklada za vloge v SNG Drama Ljubljana (1980), Župančičevo nagrado (1985), Župančičevo nagrado za življenjsko delo (1997) ter Borštnikov prstan (1989).

Kot je pisalo v obrazložitvi za Borštnikov prstan, je "Benedičič eden izmed tistih igralcev na Slovenskem, ki so si izoblikovali markanten in svojevrsten gledališki obraz in izraz. V več kot treh desetletjih je odigral prek 150 vlog, bil je med protagonisti eksperimentalnega Odra 57, večino svojega igralskega ustvarjanja pa je namenil osrednjemu narodnemu gledališču, uvrstil se je v vrsto pomembnih filmskih in televizijskih igralcev, s svojo govorno kulturo pa je med nepogrešljivimi interpreti proznih in pesniških besedil v umetniškem programu Radia Ljubljana".

V obrazložitvi nagrade so njegovo igranje opredelili znotraj treh različnih obdobij. Prvo je bilo vezano na Oder 57, ki je odprl prostor za svobodnejše umetniške avanture in iskanja. Kot eden izmed akterjev tega procesa je odigral tri odločilne vloge: Paža v Smoletovi Antigoni, Dana v Zajčevih Otrokih reke in Kristjana v Kozakovi Aferi. Leta 1957 je postal član ljubljanske Drame, kjer se je spoprijel s shakesperjanskimi liki, odigral je Lucia v drami Milo za drago, Troilusa v Troilusu in Kresidi ter Hamleta v Korunovi režiji.

Tretje obdobje pa se je začelo v 70. letih z vedno večjimi umetniškimi dosežki. O tem priča dolg niz mnogoobraznih vlog, kot na primer Gospod Jackson v Ardenovi igri Živite kot svinje, Grozd v Cankarjevi satiri Za narodov blagor, ali pa Profesor Klepec v komediji Ferda Kozaka z enakim naslovom. Pozneje so izstopale še komično groteskne vloge kot Garderober v istoimenski Harwoodovi igri ali pa Vikont de Valmont v Kvartetu Heinerja Müllerja.