Moški, ki so ga v terminalni fazi bolezni po preiskavah, kjer so potrdili diagnozo, iz izolske bolnišnice odpustili v domačo oskrbo - v samski dom, in to kljub temu da sta bili tako bolnišnica kot socialna služba obveščeni, da nima svojcev in nima urejenih osnovnih razmer - je dotrpel. V nekaj dneh se je njegovo stanje hitro poslabšalo do te mere, da ni več mogel vstati, bolečine pa so postale neznosne, zato so ga po nekaj dneh znova prepeljali v bolnišnico, kjer je v nedeljo zvečer umrl.

"Po hitri, kratki in hudi bolezni je dotrpel. Včeraj (op. a. v nedeljo zvečer) nekaj po osmi uri zvečer je Branko v izolski bolnici umrl. Pred tem je bilo še govora o neki operaciji danes, vendar se je že včeraj vedelo, da verjetno ne bo dočakal še en dan. Po krivici, ki se mu je zgodila. Ali so vedeli, kako malo življenja še ima pred seboj, ko so ga odpustili iz bolnišnice, ne vemo. Verjetno so vedeli, kakšna je situacija. Upamo, da ne čaka v bodoče še koga kaj takega. Dobro, da smo dosegli, da so ga sploh prišli iskat, ko so nastopile bolečine, saj so najprej rekli, da nimajo več kaj storiti. Vsaj umrl je dostojno," je povedal sokrajan.

Kot smo poročali, prizadevanja posameznikov, ki so v iskanje ustrezne rešitve vključili tudi Center za socialno delo (CSD) Južna Primorska, niso bila uspešna: ustrezne paliativne oskrbe v bolnišnici ali domu za ostarele zanj niso uspeli zagotoviti. Umirajoči moški je bil več dni prepuščen samemu sebi v koprskem samskem domu v skromni sobi, potem ko zanj ni bilo prostora ne v bolnišnici ne v domu za ostarele. Kot je ob tem pojasnila direktorica CSD Južna Primorska Tjaša Rodman, so krizne namestitve zakonsko določene, vendar "v praksi niso dostopne oziroma se še ne izvajajo".

Medtem še vedno čakamo na pojasnila Splošne bolnišnice Izola, kjer direktor Radivoj Nardin še ni odgovoril na naša vprašanja - med drugim, zakaj je bilo za umirujočega pacienta odločeno, da nadaljnja hospitalizacija ni potrebna, še posebej, ker je bila bolnišnica obveščena, da človek nima možnosti ustrezne nege. Nardin se je očitno odločil, da se je v takšni situaciji bolje zaviti v molk kot javnosti pojasniti, ali je šlo v primeru nesrečnega moškega za osamljeni primer ali pa za ustaljeno prakso.