Izr. prof. dr. Borut Klabjan

Najprej čestitke za izjemen uspeh, katerega se morda niti ne zavedamo dovolj dobro. Vaš projekt je namreč edini s področja humanistike in družboslovja pridobil evropska sredstva. Kako velik uspeh to predstavlja za Inštitut za zgodovinske študije ZRS Koper, pa tudi za širše področje družboslovja pri nas?

To je izjemen uspeh, ki se ga res verjetno ne zavedamo dovolj dobro. Če pogledamo, koliko je prejemnikov ERC Advanced Grant, sem v Sloveniji edini s področja družboslovja, sem pa tudi edini v primerjavi z drugimi državami v okolici. Velika večina teh projektov gre namreč v Nemčijo, Italijo, Francijo, Veliko Britanijo in posamezne univerze, redkokdaj pride v druga znanstvena okolja. Da smo tak projekt dobili v Sloveniji, je seveda velik uspeh.

Poleg tega je dodaten uspeh za ZRS Koper in specifično za Inštitut za zgodovinske študije. Zakaj? Zato, ker sem svojo raziskovalno pot začel na ZRS-ju kot mladi raziskovalec, tam zrasel in se tam uveljavil, tudi na mednarodnem prizorišču. In čeprav so kakšna druga raziskovalna okolja pri nas že bila deležna ERC projektov (ne sicer tipa Advanced), je to bilo, ker so povabili k sodelovanju tujca. To pa je nekaj drugega, kot če sam prijaviš projekt, sam zrasteš iz tega okolja in se uspeš uveljaviti.

S čim je po vašem projekt OPEN BORDERS prepričal komisijo? In za kakšen projekt pravzaprav gre?

Projekt za splošno javnost ni nekaj ne povsem neobičajnega. Naslov se glasi 'odprte meje', kar niso novost za nekoga, ki živi na našem obmejnem območju, ob slovensko-italijanski meji. Odprte meje obstajajo že dolga desetletja, odprtost meje je za nas nekaj vsakdanjega, svoje izhodišče pa ima v času po 2. svetovni vojni. Glavna ideja projekta je, da na novo premislimo zgodovino Evrope v času hladne vojne. Naš projekt želi postaviti pod vprašaj danes prevladujočo podobo o Evropi kot o neki razdeljeni celini, veliki črno-beli podobi o dobrem in zlem, ki nekako sovpada z delitvijo med vzhodom in zahodom. Narativ zahod in vzhod je prej potreben nekim trenutnim političnim procesom kot pa temu, da bolj jasno in poglobljeno razumemo čas od 2. svetovne vojne do današnjih dni. Zato naš projekt zavrača tak poenostavljen pogled in ponuja drugačno sliko povojne Evrope.

Zgodovinopisje večkrat opisuje to zgodovino skozi prizmo nemškega primera in v središčno pozicijo postavlja berlinski zid. Prav gotovo je razkosanje Nemčije na zahodni in vzhodni del zaznamovalo zgodovino Evrope, tega nihče ne zanika, ampak bilo bi zgrešeno to berlinsko izkušnjo posplošiti na celotno Evropo. Primer našega območja Alpe–Jadran, vsaj tistega središčnega dela, ki zaobjema SV Italijo, južno Avstrijo, Slovenijo in Hrvaško, kaže, da je bila zgodovina Evrope v času hladne vojne vse prej kot nekaj hermetično zaprtega: zaprtih meja, zidov z bodečimi žicami ipd., kot nam govori izkušnja berlinskega zidu. Med tem ko so na severu gradili zid, so se pri nas spraševali, kje je sploh ta železna zavesa. Italija in Jugoslavija sta uspeli v razmeroma kratkem času po koncu 2. svetovne vojne premostiti neke zamere ali jih vsaj umakniti za to, da se je življenje ljudi na tem območju izboljšalo. Prehajanje meje ni bilo več nekaj nemogočega, ampak je postalo del skorajda vsakdana tukajšnjega človeka.

Mislim, da je prav to tudi prepričalo komisijo, kajti projekt OPEN BORDERS plove v drugačno smer, kot gre trenutni narativ, ki želi pokazati delitev med vzhodom in zahodom, s katerim želimo v resnici prej pojasniti neke trenutne konflikte kot pa realnost preteklosti. Je projekt, ki gre proti toku in ponuja sliko, ki ne želi le očrniti preteklosti in idealizirati sedanjosti.

Koliko časa se bo projekt izvajal? Kdo bo pri njem sodeloval?

Z njim bomo pričeli v prihodnji mesecih, predvidoma proti koncu leta, trajal pa bo pet let. Jaz bom vodil projekt, z mano bo še nekaj sodelavcev in sodelavk z Inštituta za zgodovinske študije ZRS Koper, nekaj pa bo tudi zunanjih sodelavec iz Slovenije, Italije, s Hrvaške in iz Avstrije. Skupaj bo ekipa štela deset ljudi.

Sodelavci Inštituta za zgodovinske študije ZRS Koper

Odprta meja je prebivalcem Slovenske Istre zelo blizu. Kaj bo projekt doprinesel ravno temu obmejnemu območju?

Obmejna območja so nek zelo zanimiv laboratorij za celotno Evropo, ki jo urejajo iz centrov držav in ki postaja vedno bolj nek skupek nacionalnih držav, medtem ko bi se marsikdaj morala zgledovati ravno po mejnih območjih, ki prej kot drugi vidijo neke težave in jih skušajo premostiti.

Vi iz prve roke poznate območje odprte meje: rodili ste se v Trstu, imate tako italijansko kot slovensko državljanstvo, živite čez mejo, delate v Kopru. Kako vidite slovensko-italijanske odnose, ki so tudi del vašega raziskovanja, v današnjem času, so se izboljšali ali poslabšali?

Odvisno. Za nekatere zadeve so trenutne razmere zelo dobre, ampak niso to samo sad nekega trenutnega stanja, zametke za dobre sosedske odnose lahko iščemo v preteklosti. Da so zdaj taki, se lahko zahvalimo dolgoročnemu procesu, ki se ni pričel danes ali včeraj, ampak je datiran v čas po 2. svetovni vojni, ravno tako kot naš projekt. Po drugi strani pa ne smemo današnjega stanja idealizirati, kajti, če pomislite samo na lansko leto in covidno krizo ter kako se je Slovenija odzvala in v trenutku zaprla mejo, potem vidite, da je imeti za absolutno dobro današnje stanje in absolutno slabo preteklo stanje nekaj napačnega. Zaprtje meje je med prebivalci na Goriškem sprožilo reakcijo, hoteli so, da se jim vrne prepustnice – skratka, "vrnite nam hladno vojno, vrnite nam čas, ko smo se dejansko imeli boljše". Prehajanje meje je bilo namreč v času hladne vojne lažje kot v času covidne krize. Upajmo, da do takih prijemov ne bo več prišlo, a je to samo dokaz, da gre za nihanja in da je govoriti o dobrih ali slabih odnosih precej pavšalno. Prav raziskovanje teh primerov pa kaže na zanimivo primerjavo v prostoru in času, ko vidimo, da danes ni nujno boljše kot včeraj.

Nedavno sem se preselil v svojo domačo vas v Dolino. Od tu lahko še bolje spremljam vse to obmejno dogajanje, na pol poti med Trstom in Koprom. Iz te Doline spremljati dogajanje v zadnjih 70. ali 80. letih v Evropi je bistveno drugače, kot če nanjo gledaš z berlinskega zidu. In prav od tu ima izhodišče ideja po projektu OPEN BORDERS, ki nastane iz nekega lokalnega okolja, hkrati pa skuša odgovoriti na globalna vprašanja.

Področje vašega raziskovanja je tudi regionalna in transnacionalna zgodovina Primorske. V zadnjih mesecih je izredno aktualna in pereča tema poimenovanje območja štirih obalnih občin z imenom Slovenska Istra. Kakšno je vaše mnenje o izbranem poimenovanju?

Pri Istri gre za širše geografsko območje, ki obsega poleg veliko hrvaških občin in štirih slovenskih, še dve občini v Italiji (Milje in Dolino). Če poimenovanje potrebujemo, da bolj natančno opredelimo te štiri občine pri nas, se mi zdi smiselno. Je pa predvsem pomembno vprašanje, zakaj potrebujemo poimenovanje. Če to pripomore k temu, da nadomesti tisti grozen izraz Obala, je nedvomno dobrodošlo in dejansko najmanj slaba različica od vseh, ki sem jih slišal. Kot zgodovinar pa se zavedam, da se meje v našem prostoru precej hitro spreminjajo, tako da je vsako poimenovanje le vprašanje časa.

Veliko debat se je razvnelo tudi zaradi pridevnika 'slovenska' pred Istro. Se vam zdi potreben ali dela nepotrebne razlike med sicer povezanimi območji?

Menim, da ni najbolj posrečeno, je pa težko dobiti neko kratko verzijo. Vseeno moramo biti koncizni in glede na konciznost je ta varianta ustrezna. Poimenovanja se večkrat uveljavljajo glede na rabo, a to bodo jezikoslovci bolje vedeli od mene. Na poimenovanja gledam bolj odmaknjeno, ker vem, da se nazivi in prostor, ki ga zaznamujejo, spreminjajo v času.

Ste zgodovinar. Pa ste si to želeli postati že kot otrok? Ste imeli kakšne druge ambicije?

Že od malega me je zanimala zgodovina, a si nisem nikoli mislil, da bom postal zgodovinar. Tudi ko sem vpisal študij zgodovine na fakulteti v Trstu, nisem razmišljal, da bom nujno delal kot zgodovinar. Prej sem obiskoval trgovsko srednjo šolo in sem vedel, da mi številke ne ležijo, zanimala so me drugačna vprašanja, v prvi vrsti zgodovinska. Ko sem vpisal doktorat v Ljubljani in ga uspešno zaključil, se je pokazalo, da sem kolikor toliko uspešen, ugotovil sem, da se od tega lahko tudi živi, zato sem nadaljeval svojo kariero kot zgodovinar. Pri ZRS sem od leta 2003, začel sem kot mladi raziskovalec in se povzpel do znanstvenega svetnika.

Kaj so še vaše strasti, si čim si zapolnite prosti čas?

Prostega časa ni, ker imam družino in dva otroka. Dolgo let sem igral košarko, zelo rad imam šport, rad zahajam v gledališče, na sprehode, rad tudi potujem. Po svojih zmožnostih in močeh skušam prispevati h kulturnemu življenju v lokalni skupnosti, zato sodelujem pri lokalnem kulturnem in športnem društvu.