Najprej bodo spomladi volitve v Evropski parlament, ki je tudi edina neposredno voljena institucija v EU. Evropejci bodo med 22. in 25. majem volili 751 evropskih poslancev, ki bodo nato izbrali svojega predsednika za dve leti in pol. V skladu z dogovorom med največjimi političnimi skupinami namreč v prvi polovici mandata predsedniški položaj pripade zmagovalcem, v drugi pa drugi najmočnejši opciji.

Cilj je, da začne nov Evropski parlament s polno paro delati 1. julija in da se v celoti organizira pred menjavo v Evropski komisiji, ki je zelo prepletena z evropskimi volitvami - evropski poslanci potrjujejo predsednika komisije in njegovo ekipo, nekateri komisarji pa se pred iztekom mandata odločijo za kandidaturo na volitvah.

Poleg tega bodo to prve evropske volitve po lizbonski pogodbi, ki uvaja pomembno novost - neposredno povezavo med izidi evropskih volitev in izbiro predsednika komisije. To krepi vpliv parlamenta in posredno volivcev pri izbiri šefa komisije, a s tem po mnenju nekaterih političnih analitikov vzbuja bojazen, da bo evropskim volitvam sledila institucionalna kriza.

Sam način imenovanja predsednika Evropske komisije sicer ostaja enak - s kvalificirano večino ga predlaga Evropski svet, torej voditelji članic unije, potrdi pa ga Evropski parlament. A lizbonska pogodba določa, da je treba pri tem upoštevati izid evropskih volitev.

Na tej pravni podlagi je zrasel predlog, naj največje politične skupine v parlamentu pred volitvami imenujejo svojega kandidata za predsednika komisije. Kandidat zmagovalne skupine naj bi tako dejansko postal šef v Berlaymontu. S tem želi parlament med drugim okrepiti nizko udeležbo na volitvah in zagotoviti njihovo demokratično legitimnost.

Predsednik komisije bo v vsakem primeru zelo verjetno res iz politične skupine, ki bo zmagala na volitvah, čeprav ni pričakovati, da bi katera koli skupina dobila absolutno večino. Tudi sedanji šef komisije, Portugalec Jose Manuel Barroso, je član evropske desnosredinske opcije, ki je v parlamentu najmočnejša.

Nikakor pa ne gre zanemariti dejstva, da imajo ključno besedo vlade članic, ki parlamentu pravzaprav predlagajo kandidata, o katerem odloča. Članice bodo sicer že pri izbiri kandidatov posameznih evropskih političnih skupin za predsednika neformalno vplivale na to, katera imena bodo na seznamu.

A nevarnost zapletov je kljub temu velika. "EU bi zašla v takšno institucionalno krizo, kakršne si ne more privoščiti, če bi evropske volitve prinesle kandidata za predsednika komisije, ki ne bi imel podpore lastne države," je v pogovoru za bruseljski spletni portal EurActiv opozoril nekdanji komisar Günter Verheugen.

Med imeni, ki bi jih lahko kandidirala najmočnejša politična skupina, desnosredinska Evropska ljudska stranka, se je doslej najresneje omenjalo sedanjega šefa Barrosa. Portugalec, ki je bil v mladosti sicer zagrizen maoist, teče že drugi mandat in bi se tako potegoval še za tretjega. Zanimala pa naj bi ga tudi položaja generalnega sekretarja Nata in Združenih narodov.

Med morebitnimi kandidati druge največje evropske politične skupine, evropskih socialistov in demokratov, se najpogosteje omenja sedanji predsednik parlamenta Martin Schulz. Verjetnost, da bi lahko zmagala katera druga politična skupina, pa je zelo majhna.

Kandidati za predsednika komisije naj bi bili znani najpozneje marca prihodnje leto. Omenja se predlog, da bi šel vsak od njih na turnejo po vseh 28 članicah unije predstavljat svoj program.

Parlament glasuje tudi o komisarski ekipi, ki pa jo lahko potrdi ali zavrne le kot celoto. Komisiji, izvršnemu telesu EU, se sicer mandat izteče 31. oktobra 2014. Če ne bo zapletov, bi morali novoimenovani komisarji in predsednik začeti delati 1. novembra. Nekateri bodo novi, nekateri stari, saj število njihovih mandatov ni omejeno.

Slovenijo od vstopa v unijo na komisarskem položaju zastopa Janez Potočnik, v prvem mandatu je bil komisar za znanost in raziskave, v drugem je komisar za okolje. Ali se bo potegoval še za tretjega, za zdaj ni razkril.

Marsikateri komisar se sicer tik pred iztekom svojega mandata odloči za kandidaturo na evropskih volitvah. Leta 2009 so to storili štirje - Viviane Reding, Danuta Hübner, Meglena Kuneva in Louis Michel, ki so v času predvolilnega boja svoje naloge začasno predali kolegom. Hübnerjeva in Michel sta postala evropska poslanca.

Decembra prihodnje leto se izteče tudi mandat dvoklobučnici - visoki zunanjepolitični predstavnici unije in podpredsednici komisije Catherine Ashton, ki je že pred časom povedala, da se ne bo potegovala še za en mandat. Kot morebitni kandidati za ta položaj se omenjajo zunanji ministri Švedske, Finske in Slovaške - Carl Bildt, Alexander Stubb in Miroslav Lajčak.

Zagotovo se bo v prihodnjem letu od položaja predsednika Evropskega sveta - usmerjevalca šefov članic unije, poslovil tudi Belgijec Herman Van Rompuy, saj je njegov mandat za razliko od položajev v komisiji omejen na dve leti in pol z možnostjo enkratnega podaljšanja. Poleg tega je pred časom tudi sam povedal, da se decembra prihodnje leto poslavlja od politike.

Pomemben dejavnik v evropski volilni kombinatoriki bo tudi položaj generalnega sekretarja Nata, saj ga vselej zaseda Evropejec, Američani pa ključne vojaške položaje. Poleg tega naj bi se sedanji šef, Danec Anders Fogh Rasmussen, spogledoval s položajema, ki ju sedaj zasedata Ashtonova in Van Rompuy. Mandat se mu izteče konec julija. Med njegovimi morebitnimi nasledniki se najpogosteje omenja Italijan Franco Frattini.

Prihodnje leto bo tako prvo mega volilno leto v EU. Namen lizbonske pogodbe je bil, da so ključni položaji časovno usklajeni, kar naj bi zagotovilo kontinuiteto in lažje usklajevanje med institucijami, a leto 2014 bo tako čas bitk za politično prevlado v uniji.