Kitara, orglice, tamburin in kazoo: to so zaščitni znaki pevca, ki je že v zgodnjih 70. letih nastopal pred občinstvom z glasbenim slogom, ki črpa svoj navdih iz korenin rock and rolla in bluesa, pomešanih s sredozemskimi zvoki tamurriate in ljudsko melodijo.

Besedila se večinoma ukvarjajo s socialnimi vprašanji, na eni strani so močni in na drugi šibki, zatirani, izpostavlja pa tudi cenzuro in svobodo izražanja. Svojo glasbeno pot je pričel leta 1973, ko je predstavil javnosti svoj prvi album "Non farti cadere le braccia" (Ne dovolite, da bi vam padle roke).

Bennato se je rodil leta 1949 v Neaplju, v okrožju Campi Flegrei. V zgodnjih 60. letih je nanj vplival ne le klasični rock and roll, od Elvisa do Jerry Lee Lewisa, Raya Charlesa, Chucka Berrya, Paula Anke, Neila Sedaka, temveč tudi zvok Peppina Di Caprija, ki so poskušali združiti melodijo italijanske in neapeljske kancone z rock glasbo.

Njegova velika strast za glasbo je vzpodbudila starše, da sta ga skupaj z bratom vpisala v šolo harmonike, kasneje pa se je naučil še drugih inštrumentov. V želji po novih izkušnjah se je celo podal na turnejo po Latinski Ameriki.

Ko se je vrnil nazaj v Italijo, se je odločil, da začne svojo kariero kot profesionalni glasbenik. Sodeloval je z glasbenimi ustvarjalci, kot sta Sandro Portelli in Bobby Solo. Med njegove največje uspešnice spadajo Il Paese dei Balocchi, L'Isola che non c'e', Viva la mamma, Un giorno credi in mnoge druge.