V vaši predstavitvi ste med drugim zapisali, da je najboljši motivator za polepšano sliko o Sloveniji to, da "greš za nekaj časa živet ven", zaradi česar ste se tudi predčasno vrnili iz Bruslja domov. Kakšna je ta slika od zunaj? Se Slovenci zavedamo kvalitet Slovenije šele, ko smo v tujini?

V tujini iz malce drugačnega zornega kota spoznaš, da je Slovenija krasna dežela. Ko primerjaš vse vidike življenja, ugotoviš, kako visoko kvaliteto življenja uživamo pri nas. Redko kje lahko po službi v prestolnici skočiš v gozd, si po dobri uri vožnje v gorah ali na morju, uživaš doma pridelano hrano in piješ najkvalitetnejšo vodo iz pipe. Z malce distance spoznaš, da živimo v državi zelenega obilja, z najboljšo vodo in z veliko podjetnimi ter prijetnimi ljudmi.

V svojem programu imate med drugim sklic konvencije o prihodnosti Slovenije. Zakaj bi bila takšna konvencija po vašem mnenju koristna in kakšne rezultate bi si želeli, da bi prinesla?

Sedanje ozračje v družbi kar kliče po tem. Potrebujemo dialog. Polarizacija se krepi, hkrati pa nismo enotni o ključnih nacionalnih ciljih, ki bi nas povezali. Logična izbira je zato sklic konvencije o prihodnosti Slovenije, na kateri bi najrazličnejši sogovorniki najprej analizirali stanje v državi, se poenotili o ključnih izzivih in predlagali konkretni akcijski načrt.

Kdo se po vašem mnenju v Sloveniji premalo pogovarja med seboj in ali menite, da bi vi lahko te velike delitve presegli?

Dialoga ni nikoli preveč. Vsaka naložba v pogovor se obrestuje. Zagotovo pa bi se morala več pogovarjati politika. Od tam naprej pa tudi vsi, ki soustvarjajo prihodnost. Civilna družba igra pri tem pomembno vlogo. Sicer se jo posluša, a predvsem selektivno, takrat ko pritrjuje ukrepom politike. Naloga predsednika je, da ključne sogovornike posede za eno mizo in spodbudi k dialogu. 

Za kakšno Slovenijo bi si, če bi bili izvoljeni, prizadevali? V čem je vaša idealna Slovenija drugačna od obstoječe?

Moj cilj je Slovenija, dežela visokega življenjskega standarda, sproščena, s čistim okoljem, delujočim sistemom, ničelno toleranco do korupcije in s solidarno družbo, ki zna in zmore sodelovati. Ter poudarjeno mednarodno vlogo.

Nekateri vam očitajo, da nastopate na volitvah kot neodvisen kandidat, obenem pa ste eden ključnih politikov stranke SDS. Zakaj neodvisnost in zakaj ne nastopate kot strankarski kandidat?

V kampanjo vstopam s podpisi volivk in volivcev. Torej ne kot kandidat stranke, ki ji pripadam, ampak kot kandidat skoraj 13 tisoč podpisnikov moje kandidature. Ponosen sem na svoje dosedanje delo na različnih funkcijah, od poslanske, ministrske do mednarodne. Te funkcije sem lahko izvajal, ker sem bil član SDS. Predsedniška funkcija pa je predvsem zastopanje osebnih pogledov na ključne izzive prihodnosti. Kampanja je tekma med osebnostmi, ki naj zasedejo predsedniško funkcijo. Zato se mi zdi neodvisna kandidatura s podpisi volivk in volivcev tudi najbolj iskrena. Nenazadnje zastopam tiste, ki so mi izkazali zaupanje z lastnim podpisom.

Kakšno vsebino bi vi osebno želeli dati funkciji predsednika države? Bi to funkcijo opravljal bistveno drugače od Boruta Pahorja?

Duh sodelovanja in vključevanja je tisto, po čemer mandat Boruta Pahorja izstopa med vsemi dosedanjimi predsedniki. Zelo cenim tudi njegovo senzibilnost za vprašanja mednarodne varnosti in zunanje politike nasploh. Bi ga pa nadgradil v smeri večje aktivnosti pri usklajevanju vrha slovenske politike – formaliziral bi forum sodelovanja z namenom, da bi slovenska politika postala bolj neposredno odzivna na pričakovanja državljank in državljanov.

Za konec pa še vprašanje: po čem bi želeli, da bi se vas Slovenci po koncu predsedniškega mandata zapomnili?

Po uresničenem motu moje kampanje: sodelujmo #ZAprihodnost!