Danaja Petaros, načelnica Rodu Sergeja Mašere Piran

Danaja Petaros je mlada Pirančanka, ki že vrsto let aktivno deluje v taborniškem rodu Sergeja Mašere Piran. Danes opravlja funkcijo načelnice rodu, sicer pa študira psihologijo v Rotterdamu in namerava študij nadaljevati v Italiji. Kadar ji čas dopušča, rada bere, je pa tudi rekreativna tekačica. Seveda pa pod svoj najljubši 'hobi' šteje taborništvo.

Kdaj in zakaj ste se vi prvič pridružili tabornikom? Kaj vas je pritegnilo?

Če se ne motim sem se tabornikom pridružila leta 2013, leto kasneje pa sem preživela svoje prvo taborjenje. Z družino smo se vsako leto odpravljali taborit na Kolpo, zato sem osnove preživetja v naravi že prav dobro poznala, te izkušnje pa sem si želela deliti še s prijateljicami, ne samo s starši. Moj starejši brat je bil takrat tudi tabornik in se mi je zdel vpis nekako smiselen, pa še starši so imeli en teden miru poleti!

Se spomnite svojega prvega tabora ali drugega nepozabnega doživetja iz zgodnjih taborniških let?

S prvega tabora nimam ravno veliko spominov, spomnim se le, da smo si v šotoru s puncami izmenjevale zgodbice, da bi tako potlačile domotožje. Se mi je pa enkrat na kasnejšem taboru zgodilo, da sem na bivaku, t.j. enonočna prenočitev izven tabora, videla ogromnega jelena, ki je tekel mimo naju s prijateljico, ko sva ob petih zjutraj stražili ogenj. Ta pogled naju je takoj prebudil, a od takrat jelena na žalost še nisem videla.

Kako vas je taborništvo oblikovalo kot osebo – v otroštvu, mladosti in danes?

Taborništvo je imelo ogromen vpliv name, saj mi je omogočilo razvijati se v varnem, spodbudnem in hkrati zelo raznolikem okolju. Že kot otrok sem se naučila delati v skupini, prevzemati odgovornost in vztrajati tudi takrat, ko je bilo naporno ali neprijetno, recimo v dežju, mrazu ali ob zgodnjem vstajanju na taboru. V mladosti mi je taborništvo ponudilo prostor, kjer sem se lahko izražala in preizkušala v različnih vlogah, kar mi je dalo veliko samozavesti in zavedanja o svojih sposobnostih. Danes pa v vlogi načelnice spoznavam, kako pomembno je ustvarjati prostor za mlajše generacije, kjer imajo tudi oni enake priložnosti za rast, kot smo jih imeli mi. Težko si predstavljam, kdo bi lahko bila, če ne bi postala tabornica.

Kaj vas je vodilo in pripeljalo do vloge načelnice?

V bistvu sem najprej začela kot pomočnica vodniku, dve leti kasneje pa sem opravila vodniški tečaj in tako prevzela tudi svoj vod. Po vodniškem tečaju sem dobila tudi poročilo o svojih sposobnostih in prednostih, v katerem so napisali, da sem izražala veliko voditeljiskih in organizacijskih veščin. Vodenje voda mi je bilo sicer v veliko veselje, sem pa tudi sama opazila, da sta mi načrtovanje in usklajevanje rodovega delovanja bolj pri srcu. Tako sem leto kasneje prevzela funkcijo načelnice rodu, tedanja načelnica Veronika Bjelica pa je zasedla funkcijo starešine rodu.

Rod Sergeja Mašere Piran deluje že vse od leta 1959. Kako se je taborništvo v Piranu skozi desetletja spreminjalo?

Tako kot vsako društvo je imelo tudi delovanje našega rodu vzpone in padce. Do leta 1994, ko smo za izvajanje programa dobili našo 'taborniško' na Arzah v Piranu, je velik problem predstavljal prostor, saj smo se morali večkrat seliti. To pa zagotovo ne pomaga pri motiviranju prostovoljcev k izvajanju programa. Večkrat smo se soočali s pomanjkanjem vodnikov in z upadom članstva, kar se nam recimo dogaja tudi sedaj. Danes, ko je v piranski šoli malo učencev in učenk, se to pozna tudi pri številu članov našega rodu in zato bi to priložnost izkoristila, da povabim vaše bralce in vse, ki imate naravo radi, da se nam pridružite. Verjemite, da je pri tabornikih vedno lepo.

Kateri dogodki v zgodovini rodu se vam zdijo prelomni ali na katere ste še posebej ponosni?

Skozi vodilne vrste našega rodu je šlo že kar nekaj članov in verjetno bi prav vsak poudaril drug dogodek, na katerega je najbolj ponosen. Morda smo lahko ponosni na večje in zahtevnejše dogodke, kot je bila izvedba 50. in 60. obletnice rodu in ne nazadnje ravno zaključena izvedba območnega tekmovanja – mnogoboja, ki smo ga izpeljali 17. maja v Fiesi in se ga je udeležilo več kot 350 tabornikov. Zagotovo pa smo lahko ponosni že samo na to, da piranski taborniki neprekinjeno delujemo že več kot 65 let.

Kako danes deluje vaš rod in katere vrednote postavljate v ospredje?

Temelj našega delovanja je medsebojna pomoč, naše vodstvo je medgeneracijsko, kar nam daje širino pri pripravi kreativnih programov za otroke. Želimo, da se vsak član počuti sprejetega in pomembnega. V ospredje postavljamo solidarnost, odgovornost, učenje skozi delo in seveda bivanje v sožitju z naravo.

Koliko članov imate trenutno in kako poteka delo z različnimi starostnimi skupinami?

Naš rod trenutno šteje okoli 50 članov, otroci pa so razdeljeni v manjše skupine, ki jih vodijo izkušeni vodniki. Le-ti vsako poletje pripravijo letni načrt, ki je prilagojen starosti otrok. Prilagajanje programa je izrednega pomena, saj se motorične in mentalne sposobnosti otrok hitro razvijajo v predosnovnošolskih in osnovnošolskih letih. Program tako ne sme biti prezahteven niti preveč enostaven, prav tako pa mora biti interaktiven. Za mlajše člane je fokus bolj za učenju skozi igro, za starejše pa na kreativnosti in samoiniciativi.

Katere aktivnosti v rodu so najbolj priljubljene?

Težko rečem. V lokostrelstvo zagotovo vsi uživajo. Mislim pa, da je proga preživetja kar favorit večine. Gre se za del programa, ki ga izvajamo vsako leto na taboru. Otroci se morajo prebiti čez vrsto izzivov, kot so plezanje po drevesu, iskanje bonbonov v senu, plazenje po blatu, premagovanje ovir, itd. Lahko pa še povem, da je najmanj priljubljena aktivnost skoraj zagotovo zgodovina taborništva.

Kako potekajo redna srečanja? Kako jih prilagajate potrebam in zanimanjem otrok in mladine?

Vsak vod ima sestanke enkrat tedensko, ti pa trajajo eno do dve uri. Kot sem že omenila, si vodniki že avgusta pripravijo nek okvirni letni načrt in si splanirajo vsak sestanek v letu. V navadi je, da se na prvem sestanku otroci med seboj spoznajo, nato pa skupaj z vodnikom izrazijo svoje želje, aktivnosti, ki bi jih radi delali med letom. Te aktivnosti so vse od peke piškotov, do obiska živalskega vrta, akvarija, itd.

Kakšno vlogo ima vaš rod v lokalni skupnosti – kako sodelujete z občino, šolami, drugimi društvi?

Udeležujemo se mnogih akcij in projektov, na primer vsakoletna čistilna akcija, ki jo izvajamo. Kot društvo v občini Piran, lahko podamo tudi svoje mnenje o izboljšanju javnih površin, ki so potem upoštevana. V osnovnih šolah izvajamo predstavitve taborništva, v srednji šoli GEPŠ pa že nekaj let pomagamo pri izvedbi športnih dnevov. Nenazadnje sodelujemo tudi z drugimi rodovi na Južnoprimorskem in Notranjskem območju, med drugim je lep primer tega prej omenjeni območni mnogoboj. Tudi Fiesa nam kot taka veliko pomeni, saj nam s svojo neokrnjeno naravo predstavlja dostopen kotiček za izvajanje rodovih akcij.

Otroci in mladostniki so vse bolj vezani na tehnologijo. Kako jih pritegnete k naravi, taborniškim vrednotam in skupnemu življenju na prostem?

Vpliv tehnologije se na naših mladostnikih kar čuti, predvsem na taborih, kjer jim telefone odvzamemo. Po začetnem odporu in stokanju, na telefone kar hitro pozabijo. Stik z naravo je nekaj, kar nobena naprava ne more replicirati in točno tukaj je prednost taborništva. S programom, ki vključuje neposredno bivanje v naravi, pripravo jedi na ognju in skupnim petjem pod zvezdnatim nebom, res ni težko ugotoviti, kako pomemben je taborniški duh za zmanjševanje negativnih učinkov tehnološkega razvoja.

Kako spodbujate prostovoljstvo, odgovornost in medgeneracijsko sodelovanje v okviru vašega rodu?

Prostovoljstvo in odgovornost spodbujamo na splošno z aktivnim delovanjem v okviru našega rodu, saj vse naše delovanje temelji na prostovoljstvu in z vsako aktivnostjo prevzemamo odgovornost za naše mlajše člane in za kakovostno izvedbo programa. Medgeneracijsko sodelovanje poteka pri sami organizaciji in izvedbi programa, kjer mlajši člani rodove uprave sodelujemo s starejšimi člani, ki so pred nami izvajali program. Sprejemamo njihove nasvete in pomoč, ko naletimo na ovire. Odrasli imajo namreč znotraj taborniškega programa ravno to vlogo, da z različnimi oblikami podpore mladim ustvarjajo varno okolje za učenje iz lastnih napak.

Kaj za vas pomeni rek 'enkrat tabornik, vedno tabornik'?

Taborništvo je način razmišljanja, način življenja. Pomeni biti del širše skupnosti, kjer si vedno dobrodošel in kjer tvoje mnenje šteje. Enkrat, ko se tega zavedaš, ko vidiš, koliko veščin in vrednot si pridobil zaradi taborništva, takrat ugotoviš, da se tega enostavno ne da izbrisati. Sama si ne bi znala predstavljati realnosti, kjer nisem tabornica.

Zakaj menite, da se številni nekdanji taborniki vračajo kot vodniki, mentorji ali prostovoljci?

Taborniki smo ena velika družina, tukaj diskriminacija in osamljenost nista prisotni. Zato se tudi vsak, ki si je pri tabornikih ustvaril dom, prej ali slej vrne. Dodatno pa mislim, da nas žene tudi želja, da bi vsak izmed otrok dobil enake in še boljše možnosti za uspeh in razvoj v sposobne in sočutne posameznike.

Kako skupno življenje v naravi utrjuje vezi in spodbuja osebnostno rast pri otrocih in mladostnikih?

Preživeti teden dni v taboru brez interneta, ujet s skupino, s katero sodeluješ pri kuhanju, postavljanju ognja, nabiranju drv, raznih delavnicah in aktivnostih, s katero spiš in odganjaš domotožje ... Iz takšne izkušnje se zagotovo stkejo globoke vezi. Odvisni so drug od drugega, saj je za večino aktivnosti potrebno timsko delo. Torej se naučijo medsebojne pomoči, odgovornosti, empatije in zaupanja v drug drugega pa tudi sami vase.

Kako se izkušnje, ki jih pridobiš pri taborništvu, kažejo v vsakdanjem življenju – v šoli, službi, odnosih?

V šoli se taborniki izkažejo na področju sodelovanja, saj so tega že vajeni. Prav tako je izražena samoiniciativnost in odprt pristop pri iskanju rešitev. Takšni posamezniki so po mojem mnenju kasneje tudi zanesljivi in komunikativni pri delu. Kar se tiče odnosov, smo taborniki vešči pri delanju kompromisov in efektivnem izražanju brez pretiranega čustvenega aspekta. Odraščati v takšnem skupinskem okolju pomeni prilagajati se potrebam vseh, kar se potem odraža v celotnem življenju.

Katere cilje si želite kot načelnica doseči v prihodnje? Kaj si želite za prihodnost vašega rodu?

Še naprej bi rada poskrbela, da naš rod ostane pomemben steber lokalne skupnosti, da se res vsak otrok počuti varnega pri nas in da biva v okolju, ki spodbuja njegov osebni razvoj. Trenutno imamo nekaj otrok italijanskega porekla, zato se bomo naslednje leto potrudili, da pritegnemo pozornost tudi otrok na italijanskih šolah. Me pa to zelo veseli, še posebej zaradi morebitnega zmanjšanja upada znanja italijanskega jezika na našem dvojezičnem območju. Dodatno si pa prizadevam za zmanjševanje stigme, ki ga taborništvo kot tako doživlja zadnjih nekaj let. Želim si, da se vsak starš počuti popolnoma samozavestno in brez skrbi, ko svoje otroke prepusti našemu varstvu.