V Parizu so 10. februarja 1947 podpisali mirovni sporazum med Italijo in zavezniškimi silami, zmagovalkami v drugi svetovni vojni. V drugi svetovni vojni poražena Italija se je z njim med drugim morala odpovedati nekaterim ozemljem, ki jih je zasedla po razpadu Avstro-Ogrske ob koncu prve svetovne vojne in si jih zatem priključila na podlagi Rapalske pogodbe, ki jo je sklenila s Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Prebivalstvo tega območja je bilo večinoma slovansko, fašistični režim pa je nad njim več kot 20 let izvajal nasilno poitalijančevanje, kar je med drugo svetovno vojno spodbudilo množičen upor.

15. septembra 1947, ko je pariška mirovna pogodba stopila v veljavo, so Zgornje Posočje, Vipavska dolina, večji del Krasa in manjši del Istre postali del tedanje jugoslovanske federacije. Gorica je ostala v Italiji. Večina Primorcev, ki so pred tem trpeli pod fašizmom in od septembra 1943 pod nacistično okupacijo, se je tako pridružila matičnemu narodu.

Na obalnem pasu med Trstom in Novigradom na Hrvaškem je pariška mirovna pogodba predvidela ustanovitev neodvisne države, Svobodnega tržaškega ozemlja (STO). Ozemlje nikoli ni dobilo guvernerja in ni bilo konstituirano kot država, ampak je bilo ves čas razdeljeno na dva dela. Cona A je bila pod anglo-ameriško, cona B pa pod jugoslovansko vojaško upravo. STO je bilo razpuščeno leta 1954 z londonskim sporazumom, po katerem je Italija dobila cono A s Trstom, Jugoslavija pa cono B s Koprom, Izolo, Piranom, Umagom in Novigradom.

Slovenske meje so takrat dejansko dobile sedanjo obliko. Dokončno je bila meja med Italijo in Jugoslavijo potrjena z osimskimi sporazumi, podpisanimi 10. novembra 1975 v italijanskem mestu Osimo. Zunaj matične države je po ocenah zgodovinarjev ostalo približno 140.000 Slovencev.

Z ozemlja, ki je pripadlo Jugoslaviji, se je v Italijo izselilo od 200.000 do 300.000 ljudi, od tega 27.000 iz Slovenije, je leta 2000 ocenila mešana slovensko-italijanska komisija zgodovinarjev.

Leta 2005 je Slovenija razglasila 15. september, dan uveljavitve pariške mirovne pogodbe, za praznik vrnitve Primorske k matični domovini, ki pa ni dela prost dan. Prireditev ob državnem prazniku izmenično pripravljajo posamezne primorske občine, saj je državna proslava organizirana le vsakih pet let.

Letos je na vrsti državna proslava, ki bo potekala na predvečer praznika v Avditoriju Portorož. Slavnostna govornica bo predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič.

Umetniški del proslave je naslovljen Ljubezen, svoboda, resnica, pravica. Režijo in scenarij je zasnovala Yulia Roschina. Rdeča nit programa in njen navdih so življenje, osebnost in literarni opus zamejskega literata in enega najpomembnejših slovenskih pisateljev, letos preminulega Borisa Pahorja.

V protokolarnem delu državne proslave bo tudi pregled in mimohod ešalona praporščakov in zastavonoš bojnih zastav, so sporočili z vladnega urada za komuniciranje.

Prireditev bo mogoče v neposrednem prenosu spremljati na prvem programu Televizije Slovenija in prvem programu Radia Slovenija, na Radiu Koper ter na spletnem portalu RTV Slovenija.