Fotografija je simbolična.

Nevaren invazivni plenilec

Piškurji so razširjeni predvsem po severni polobli, medtem ko jih na južni najdemo le v določenih delih Avstralije, Nove Zelandije in Južne Amerike. V svojem naravnem okolju običajno ne povzročajo večjih težav, povsem drugače pa je v sladkovodnih sistemih Severne Amerike, zlasti v Velikih jezerih (skupina petih velikih jezer ob meji oz. blizu meje med ZDA in Kanado), kjer veljajo za izjemno nevarne invazivne plenilce.

Njihova najbolj prepoznavna značilnost so okrogla usta z več koncentričnimi vrstami ostrih zob in grob jezik, s katerim se prisesajo na plen ter prebijejo kožo rib, da se hranijo s krvjo in telesnimi tekočinami. Njihova slina vsebuje snov, ki preprečuje strjevanje krvi, zaradi česar plen pogosto umre zaradi izčrpanosti, izgube krvi ali okužb.

Zapleten življenjski cikel

Piškurji začnejo življenje kot slepe ličinke, zakopane v mulj rečnega dna, kjer se prehranjujejo z mikroorganizmi. Po treh do desetih letih se preobrazijo – razvijejo oči in usta, polna ostrih zob, ter začnejo parazitsko fazo življenja. Takrat se preselijo v večja jezera ali oceane, kjer napadejo ribe.

Ocenjuje se, da en sam piškur v svojem življenju lahko ubije več kot 18 kilogramov rib.

Uničili so ribiško industrijo

V začetku 20. stoletja so se piškurji razširili v Velika jezera. Tamkajšnje ribe niso bile prilagojene na to vrsto plenilcev, kar je povzročilo katastrofalne posledice. Komercialni ulov jezerske postrvi je do sredine stoletja padel za 99 odstotkov, ribiška industrija je propadla, prizadet pa je bil tudi celoten ekosistem.

Zahvaljujoč desetletjem skrbnega upravljanja so populacijo piškurjev v Velikih jezerih uspeli zmanjšati za več kot 90 odstotkov. To velja za enega najbolj uspešnih programov nadzora invazivnih vrst na svetu, piše Telegraf.rs.