Sredi avgusta leta 1918 je namreč izbruhnil drugi val španske gripe, ki je trajal do sredine novembra, je navedla predstojnica Inštituta za zgodovino medicine. Takrat so bile razmere okoli 1. novembra, ko so tekli zadnji dnevi prve svetovne vojne, ki se je končala 11. novembra, po njenih besedah zelo težke. Ljudje so množično zbolevali in tudi umirali, hkrati pa so imeli za sabo štiri težka vojna leta z dramatičnimi posledicami. Zaprte so bile številne ustanove, šole, gostilne, vladala je lakota, je naštela.

"Razmere so bile zelo drugačne od današnjih, a so bile v takratnih medijih manj navzoče, ker so bili vsi napori usmerjeni v nastajanje nove države po večstoletni nadvladi avstrijskega cesarstva," je povzela. To je bila po njenih navedbah zadnja težka pandemija gripe. "Blažji sta bili še leta 1957 in 1968/69 z dvema oz. milijonom smrtnih žrtev. Epidemija otroške paralize leta 1956/57 pa je pri nas terjala 44 žrtev," je dodala.

Sicer pa so bila po njenih besedah že v predmikrobioloških časih druženja ob hudih nalezljivih boleznih, denimo kuge in črnih koz, večinoma prepovedana, saj so spoznavali, da se tako lahko širijo s kontaktom med ljudmi. Po najhujši bubonski kugi v letih 1348 in 1353, ko je v Evropi umrla dobra tretjina prebivalstva, so leta 1377 vpeljali prve pomembne protiepidemične ukrepe s karanteno. Prva karantena na svetu je bila vzpostavljena v Dubrovniku.

"Osamitev bolnih je bil prastar ukrep, poznan že iz biblijskih časov, ko so bili na odmaknjene kraje izolirani tudi gobavci," je poudarila. Pomembno vlogo je izolacija bolnikov po njenih navedbah dobila v času industrijske revolucije in epidemičnega pojava tuberkuloze, saj so opažali, da se bolezen prenaša z obolelega z bližnjimi stiki in okuženimi predmeti. Vendar je to veljalo le za premožne sloje družbe, ki so bolnike osamili in zdravili v sanatorijih.

STROKOVNA DIREKTORICA ZD KOPER: "Biti okužen še ne pomeni, da boš dejansko zbolel za koronavirusom"

Epidemiološka slika se iz dneva v dan slabša, kaj pričakujete in kaj lahko vsak posameznik naredi za lastno zaščito? Epidemiološka slika v Sloveniji je slaba. Vsak dan zabeležimo skoraj 2000 na novo okuženih s koronavirusom, kar upravičeno vzbuja skrb.

Zadnja epidemija koz na območju nekdanje Jugoslavije je bila na Kosovu leta 1972. Z romanja v Meko oziroma iz Iraka, kjer so se romarji ustavili v Bagdadu in Basri, kjer so takrat imeli posamične primere koz, jo je prinesel muslimanski derviš iz Džakovice na Kosovu. Koz pri njem niso prepoznali, ker so se pojavile v atipični obliki, okužilo pa se je 175 ljudi, od katerih jih je umrlo 35. Velika večina med njimi je bila necepljenih oz. nepopolno cepljenih. Skupno je epidemija trajala 57 dni.

Takrat so uvedli obvezno cepljenje vseh prebivalcev države, torej približno 18 milijonov ljudi. Vključili so celotno epidemiološko službo, sledili vsem stikom in zaprli nekatera območja. Bolnišnice, kjer so bili okuženi, so popolnoma zaprli skupaj z osebjem, dokler je obstaja možnost prenosa okužbe. Pri cepljenju na Kosovu so sodelovali tudi slovenski zdravniki, med njimi nekdanji minister za zdravje Andrej Bručan, je izpostavila.