Leonard Baričevič

"Že kot otrok sem imel rad živali in so me vedno obdajale, od najbolj prijazne muce do najbolj agresivnega psa ali žabice, ki sem jo našel v naravi. Tako da nikoli ni bilo dvoma, kam me bo moja študijska in poklicna pot zanesla," je povedal 34-letni Leonard Baričevič iz Kopra. Veterino je doštudiral v Ljubljani, absolventski staž pa je izkoristil za pridobivanje dodatnega znanja v tujini. Izobraževal se je na večji referenčni kliniki v Frankfurtu v Nemčiji in na veterinarski fakulteti v italijanskem Torinu, na oddelku za male živali, kirurgijo in onkologijo.

Že proti koncu študija se je usmeril v pridobivanje dodatnega znanja za zdravljenje malih živali, ne samo mačk in psov, ampak tudi eksotičnih vrst, kot na primer malih dihurjev, plazilcev in ptic. Delovne izkušnje si je nabiral pri različnih obalnih veterinarjih, po končanem študiju pa se je zaposlil v Izoli. Pri 34 letih se tako lahko pohvali s kar 10 leti delovnih izkušenj. In ravno po 10 letih je bil čas za samostojno pot.

Uresničitev sanj na Kolombanu

"Svoje delo sem želel opravljati po svojih načrtih in zamislih – to je pripeljalo do tega, da sem z letom 2017 odšel na svoje," je pojasnil Baričevič. Na Kolombanu je odprl veterinarski center Elbivet, ki v imenu združuje njegove začetnice, s tem pa ohranja tesno povezavo, ki jo čuti do svojega dela in ordinacije.

V veterinarskem centru, kjer sta poleg njega zaposlena še dva veterinarska tehnika, preživi večino svojega časa. "Prostega časa praktično nimam, a se zavedam, da so vsi začetki težki," pove. Nudijo ne samo cepljenja in osnovne preiskave, ampak tudi celovite krvne preiskave, interno diagnostiko, popolno oskrbo zobovja, zapletene kirurške posege ter stadiacijo onkoloških pacientov. Tako nudijo celotno paleto storitev, ki jih njihovi pacienti potrebujejo in zahtevajo, pri podrobnejših preiskavah pa sodelujejo tudi z zunanjimi specialisti. "Zadali smo si, da naši pacienti dobijo strokovno obravnavo in čim boljšo oskrbo," je dejal.

Ravno zato se zaveda, da se učenje po fakulteti ne konča. "Če želiš ponuditi čim boljšo storitev in malim živalim pomagati na najboljši možen način, se učenje nikoli ne konča. Zato sem se tudi med delom specialistično izpopolnjeval na področju oftalmologije, strokovne diagnostike in stomatologije." Dodatnih izobraževanj se bo ponovno udeležil, čim mu bo to dopuščal čas.

Največje priznanje sta zadovoljen pacient in lastnik

Baričevič se zaveda, da je začetek vedno težak, a ostaja optimističen: "Delamo na tem, da je čim več pacientov zdravih, lastnikov pa zadovoljnih. Največje priznanje dobimo, ko se vrnejo." In res imajo vedno več rednih strank, ki jim odmaknjenost veterinarskega centra ne predstavlja nikakršne ovire. "Odmaknjenost je relativna. Obala je sama po sebi relativno majhna. Nekdo, ki išče pravo oskrbo, te najde, ne glede na to, kje si," je prepričan 34-letni veterinar.

Med pacienti tudi miniaturen pujsek

V Elbivetu imajo največ mačjih in pasjih pacientov, nekaj pa tudi kač, ptic, malih dihurjev in želv. Pred kratkim jih je obiskal tudi miniaturen pujsek. "Vsak primer je po svoje simpatičen," pravi Baričevič. "Nekateri so bolj zapleteni kot drugi, a ravno taki nam predstavljajo največji izziv." Pacienti k njim prihajajo z različnimi težavami, od preprostih cepljenj do zastrupitev, kroničnih obolenj, zlomov in podobno. Obiščejo jih tako mešančki kot živali čistokrvnih pasem, v zadnjem obdobju Baričevič opaža ravno porast pasemskih mačk. Veliko je tudi malih glodavcev, kot so mali kunci in morski prašički, medtem ko bolj eksotične vrste, pajki, kače in kuščarji, niso v porastu. "Imajo jih namreč 'neobičajni' lastniki, kar je tudi prav, ker zahtevajo drugačno oskrbo kot denimo psi in mačke. Tudi sam imam poleg več mačk doma kuščarja in ptičjega pajka. Hotel bi jih imeti še več, a mi čas ne dovoljuje," je razkril.

V veterinarskem centru oskrbijo tudi zapuščene in najdene živali. Še posebej so problem mačke, ki niso čipirane in so njihovi lastniki težko izsledljivi, pa tudi več jih živi na prostem. Po primerni oskrbi jim poskušajo najti nov ali vsaj začasen dom. "Za dve smo poskrbeli sami – eno sem obdržal jaz, drugo sem predal v oskrbo svoji družini," je priznal Baričevič.

Ugrizi in praske so del vsakdana

"Vedno upaš na manjše poškodbe in zaenkrat so bile res le manjše," je povedal veterinar, ki se sicer zaveda, da so ugrizi in praske neizogibni pri delu, ki ga opravlja. "Potrebno je oceniti vsakega pacienta posebej, kako odragira nate, koliko je pod stresom in koliko je prestrašen. Ravno preplašenost ti pove, do kje lahko pri pregledu greš, da ne bi s potenciranjem strahu sprožil burnega odziva," je pojasnil in dodal, da mora biti veterinar vedno previden. "Po mojih izkušnjah bo prej ugriznil manjši kot večji pes. Je pa res, da so posledice ugriza večjega psa večje," je še dodal.