Veliki beli morski pes že stoletja živi v Sredozemskem morju in v Jadranu. Alen Soldo z Oddelka za študije morja Univerze v Splitu, sopredsednik IUCN Shark Specialist Group za Sredozemlje in soavtor nove raziskave, pravi, da bi bilo pričakovati, da so sredozemski beli morski psi tesni sorodniki afriških ali atlantskih, saj so ti geografsko najbližje.

Toda genetske raziskave so pokazale, da sredozemski primerki pripadajo izolirani populaciji, ki je najbolj podobna avstralski. "To kaže na njihov staroselski status že iz časa pleistocena, ko je v Sredozemlje prišlo precej avstralskih vrst. Žal to pomeni tudi, da je zaradi svoje izoliranosti in majhne populacije izjemno ranljiv in kritično ogrožen," pojasnjuje Soldo za Index.hr.

Raziskava kaže, da je število opažanj velikega belega morskega psa v Sredozemlju v zadnjih desetletjih stalno upadalo. Nekoč so jih redno beležili ob obalah Balearov, Malte, Jadrana in Mramornega morja, danes pa so takšni primeri prava redkost. V novejšem času se vse več opažanj beleži v bolj odprtih in globljih morskih območjih, na primer južno od Sicilije, v Gabeskem zalivu ali ob turškem delu Egejskega morja. Ta sprememba ni naključna; veliki beli morski pes  je namreč močno odvisen od dostopnosti svojega glavnega plena - atlantske modroplavute tune.

Prilagaja se hrani in temperaturam morja

"Do 70-ih let prejšnjega stoletja so bila opažanja večinoma blizu obale, predvsem v severnem Jadranu, kjer so bili nekateri zalivi, kot na primer Bakarski, znana območja selitve tune, ki so jo tam najbolje lovili. Takrat pa se je ribolov začel spreminjati: tune so se začele loviti s plavaricami na odprtem Jadranu, ne več z velikimi potegačami ob obali," pravi Soldo. Kakor se spreminja gibanje in številčnost tune, tako se temu prilagaja tudi njen plenilec.

Obenem so nova območja, kjer se vse pogosteje pojavljajo veliki beli morski psi, značilna po hladnejši površinski temperaturi morja, kar nakazuje, da imajo podnebne spremembe in segrevanje Sredozemlja ključno vlogo pri tem premiku.

Zadnji napad leta 2008 na Visu

V vzhodnem Jadranu je bil veliki beli morski pes od leta 1868, ko so na voljo prvi podatki, zabeležen 71-krat, kar vključuje tudi šest smrtonosnih napadov na ljudi - zadnji je bil zabeležen leta 1974 pri Lokvi Rogoznici. Zadnji zabeležen napad, na srečo ne smrtonosen, je iz leta 2008, ko je bil na Visu napaden slovenski podvodni ribič.

Najnovejša raziskava ne opozarja le na možno zmanjšanje populacije in spremembo migracijskih poti, ampak tudi na resen problem zanesljivosti zbiranja podatkov. Soldo poudarja, da se veliki beli morski pes pogosto zamenjuje z drugimi velikimi vrstami morskih psov, kot so njegovi bližnji sorodniki dolgonosni morski pes ali atlantski morski pes, kar lahko izkrivlja sliko o dejanskem stanju populacije.

Brez njega Sredozemsko morje ne bo več enako

Obenem Soldo opozarja, da bo še en rezultat raziskave razveselil kopalce, ki se, "večinoma neupravičeno", bojijo velikega belega morskega psa. "Analiza je pokazala, da veliki beli morski pes, ki sicer prenaša temperaturni razpon od 5 do 25 °C, v Sredozemlju ne preferira območij, kjer je temperatura morja višja od 18 °C, zato lahko predvideno segrevanje Jadrana pomeni, da ga bomo izgubili iz našega morja."

"Razumevanje teh procesov je ključno za njegovo ohranitev. Izginotje velikega belega morskega psa ne bi pomenilo le izgube ene najbolj znanih morskih živali, temveč tudi resen udarec ravnotežju celotnega ekosistema,« še opozarja Saldo. "Brez velikega belega morskega psa, enega najstarejših prebivalcev, Sredozemsko morje nikoli več ne bi bilo enako," je prepričan splitski znanstvenik.