Že nekaj dni je minilo, odkar so nas na afriških tleh preimenovali v "muzungus", kar pomeni "belci". Ampak naj vseeno začnem s prvim dnem naše ekspedicije. Pisal se je ponedeljek (29. julij 2013), ko smo se zbrali v naši lepi prestolnici in krenili proti münchenskemu letališču.

Že zelo kmalu se je naš kombi spremenil v "party bus" in v tem trenutku sem vedela, da je ekipa ravno prava za pustolovščino, na katero se odpravljamo. Po prihodu na letališče smo s ponosom raztovorili vseh 10 kosov "check-in" prtljage, od katerih jih je polovica nosila nalepko rdečega križa (no, pa nam je ratalo, kljub manjšim zapletom pred odhodom). Poslovili smo se od našega šoferja, ki nas je nadvse velikodušno bil pripravljen pripeljati do letališča (predvsem pa prenašati naše petje celotno pot), in se odpravili v Kairo.

V Egiptu smo se med čakanjem na naslednji let s težavo vzdržali, da ne bi kupili posebnih oprav za že načrtovane rojstnodnevne tematske "party-je", prešli še dodatne tri rentgenske preglede pri varnostnikih in se končno vkrcali na let proti mestu Entebbe. V Ugandi smo pristali ob 4.30 zjutraj in na letališču nas je pričakal moški z napisom "Mirjana Sredojevic" v rokah. Kmalu za tem, ko smo se spoznali, me je vprašal, ali sem iz iste države kot teniški igralec Djoković in pogovor je stekel v smer hitre razlage jugoslovanske zgodovine in seljenja mojih prednikov znotraj nje.

Kljub utrujenosti entuziazem na višku

Ob tem so nas prijazni gospodje odpeljali v hostel, kjer pa žal niso imeli proste sobe za nas … in smeh se je samo še stopnjeval. Zaradi nenaspanosti in utrujenosti po skoraj 24 urah potovanja smo se smejali že prav vsemu (in vsakemu). Pričeli smo s tarokom in mojim učenjem te zanimive in s preveč pravili zakomplicirane igre. Ko smo končno dobili sobo, v katero smo lahko pospravili vseh 25 kosov prtljage, smo se odločili, da sploh ne bomo počivali, ampak smo se še polni entuziazma in radovednosti odpravili iskat Joint Medical Store, kjer smo morali opraviti nakup zdravil. Pred tem smo se morali ustaviti še v banki, kjer se je menjava nekaj dolarskih bankovcev spreobrnila v več kot polurni opravek, na koncu pa je sledil še "security test", ki ga je (več kot očitno) uspešno opravil naš edini predstavnik "močnejšega" spola, Peter.

Končno smo vstopili v taksi in izkazalo se je, da nimamo pravih napotkov do želene trgovine. Še sreča, ker smo tako morali prek celotnega centra Kampal na drugo stran in lahko rečem, da v večjem kaosu še nisem bila. V nekem trenutku na poti smo se znašli v prometnem zamašku, kjer smo opazovali do zadnjega stojišča natrpane avtobuse, »boda-boda« motorje, ki so z nezavarovanimi potniki na sedežih prehitevali kolono, z balkonov so visela oblačila vseh oblik in velikosti (celo poročne obleke), katerih barva je kazala vztrajno bledenje zaradi vpliva sonca in prahu, ljudje so nepremično sedeli pred svojimi hišami ali trgovinami, ženske so v visokih petah preletavale cesto na drugo stran, spet druge so na glavah nosile košare polne banan, otroci so se igrali ob cesti, mimo njih pa se je premikal na roke opirajoč se moški brez ene noge, ne daleč stran smo opazili koze ... Ko sem pa obrnila pogled na drugo stran, sem uzrla velik nasmeh in moškega, ki mi je mahal iz svoje trgovinice … Afrika, paprika! (V zadnjih dneh se velikokrat spomnim na Severinin vzklik.)

Uganda nima cest, ima samo poti do cilja

Po več kot enourni vožnji smo prispeli do trgovine, kjer smo izvedeli, da ne moremo nobene od želenih stvari kupiti še v istem dnevu. A tukaj je prosto pot imela moja trma. Z gospodom sem nadaljevala pogovor vztrajno in potrpežljivo in poleg škatle z vsemi zdravili pridobila še naziv "Miro – diplomat". Obisku trgovine je sledila pot nazaj v hostel in prvi obrok v tem dnevu – večerja.

Naslednje jutro smo dan začeli zgodaj in že ob 6.30 v dežju natovarjali svojo prtljago na avtobus proti Kabalam. Zelo hitro nam je bilo jasno, zakaj so bili prosti le še sedeži v zadnjem delu avtobusa … Nisem še omenila, ampak ceste v Ugandi so zelo slabe. Ali pa cest sploh ni! So pa zato na poti do cilja številne luknje, ki so zadnji del avtobusa z nami vred dvignile v zrak vsakič, ko smo jih prevozili. Postajalo je vse bolj podobno ježi in ne vožnji in zato še bolj zabavno. Avtobus se je vztrajno polnil in kolegica Tjaša je za sosedo dobila mlado ugandsko žensko, ki je nič kaj sramežljivo posegala v njen osebni prostor, jaz sem s svojimi lačnimi očmi opazila vsakega prodajalca sadja in vse druge hrane na naši poti (ponujali so jo celo skozi okna na postajališčih, kjer smo se ustavili), tako da je moj sestradani želodec rešila Vargi z arašidovimi piškoti svoje none.

Po poti sem opazovala ljudi v nekoliko bolj urejenih hišah, kakor smo jih videli v mestu. Zato je mogoče na prvi pogled skozi tisto zaprašeno okno njihova stiska izgledala manjša in pogoji za življenje boljši. Ampak vseeno sem v tem trenutku začela razmišljati o ugandskem življenju kot o strogi materi, ki grobo ravna s svojimi otroki. Ta narava ni nič kaj prijazna do človekove kože, niti do njegovih dihal ali oči (povsod je obilo prahu ali smoga v zraku) … ampak, ali je prijazna do njihovih duš? Koliko je tukaj prostora za sanjarjenja in uresničevanje teh sanj in ali sanjajo o enakih stvareh kakor mi? Veselim se iskanja odgovorov na ta vprašanja.

Domačini so topli in prijazni, ali kdo je zares bogat?

Kakorkoli pa, do zdaj smo bili deležni že veliko toplih pogledov in prijaznih besed, ki spremljajo velike nasmehe tukajšnjih ljudi. In to se mi zdi izredno zanimivo in čudovito. Ali jih morda mi, ljudje "razvitih dežel", dojemamo kot revne in so v resnici bolj bogati od nas? Dejstvo je, da so prikrajšani v materialnih dobrinah. Kaj pa mi? No, mislim, da nam bodo ti trije meseci ponudili veliko odgovorov. Naj se zdaj vrnem na našo pot. Ko smo po deveturni neudobni vožnji prispeli v Kabale, smo se dobesedno ugnezdili v »nest« (beri: terasa v hostlu Edirisa) in tam prebili večino časa v naslednjih dneh, ki smo jih posvetili predvsem učenju in pospešenim pripravam na naše delo na otoku sredi jezera Bunyonyi.

Danes smo končno tudi prvič obiskali to jezero in čisto vsak izmed nas je bil očaran nad naravo, ki nas bo obdajala v naslednjih tednih. Čez jezero smo se zapeljali s čolnom, ki je v lasti naše klinike in bo omogočil hitrejši transport pacientov do kopnega in nato naprej do bolnišnice, če bo to potrebno. Oblačno vreme pa je preprečilo Petru in meni, da bi se vrgla v vodo. Oziroma, če sem čisto iskrena, tudi kakšna stopinja več v vodi bi bila čisto v redu. Mogoče kateri drugi dan, ko bo bolj toplo. Ko pa smo prispel na otok, smo spoznali bodoče sodelavce in se razgledali po kliniki in skromnem stanovanju, ki bo naš dom. Načrti za preureditve prostorov in oblikovanje gnezda, v katerem se bomo vsi super počutili, so se že takoj sprožili. Zelo se veselim nadaljevanja! Ob našem prihodu pa se je zgodilo še nekaj naravnost čudovitega. V eni od ambulant je mlada ženska v čisti tišini rodila svojega drugega otroka in po hodniku klinike se je razlegel le jok zdravega novorojenčka.

Začetek nadvse pozitiven

Veliko veselje je zajelo tudi nas in sama to rojstvo dojemam kot dober znak. Želim si, da bi pozitivnih zgodb v naslednjih mesecih bilo čim več. Ob vsem tem dogajanju na otoku pa sem se zavedla, da sem točno tam in delam točno to, kar sem si kot dvanajstletna deklica nekoč zaželela. In občutek, da uresničuješ svoje cilje, je naravnost fantastičen.

Drugače pa, preden bomo zares pričeli z našim delom na otoku Bwama, bomo še en teden preživeli v hostlu v mestu, ker smo dogovorjeni, da bomo opravili rotacijo v tukajšnji bolnici. Tako da bo terasa v Edirisinem hostlu še zmeraj naša dnevna soba, lounge, jedilnica, učilnica in klepetalnica obenem, Bonny (eden od zaposlenih v tem hostlu) pa zaradi tega najverjetneje ne bo skakal od veselja, saj smo konstantno lačni in žejni.