Prva zgodba: "Poslušam, kaj vse naj bi imeli - kot olajšanje stanja, v katerem se je znašel praktično ves svet. Ampak ta moj mikrosvet je moja družina. Trije v družini smo že prvi teden morali ostati doma. Dela od doma za naše dejavnosti ni. In tako mož kot sama in moja mama smo delali za osnovno preživetje. Ne bo ga, kajti vsi trije smo v tednu dni prejeli sklepe o prenehanju dela. V kraju, kjer živimo, ni prav nobenih pogojev nove zaposlitve. Tako si želim, da bi se imeli lepo, pa ni ure dneva, da se ne bi naš pogovor osredotočal na problem, v katerem smo se znašli. Otroka, prvi srednješolec, drugi osnovnošolec, oba vajena skromnosti, v strahu sprašujeta, kaj sedaj. Nimata računalnika, nimamo niti elektronske povezave - tudi dostop do sošolcev v tem času ni mogoč. Ne sledita učenju na daljavo. Ne morete verjeti, kako nas je strah prihodnosti."

Druga zgodba: "Težko je predstavljati, kako je živeti v sobi, ki je hkrati kuhinja in spalnica. Kopalnica je skupna za več stanovalcev. Vrata se ne zapirajo. Imam sina, ki zaključuje osnovno šolo, pa triletnika, ki potrebuje ogromno prostora. Večji sin je bil že zaradi stanja, v katerem smo se znašli, povsem izključen iz družbe vrstnikov. Sedaj obupuje. Spi na tleh, v predsobi. Tam ni naravne svetlobe. Tudi v njegovi duši je tema. Kar naprej grozi, da se bo, če ne bomo čim prej zaživeli v drugem stanovanju, ubil. Sama sem bolna. Že prej nisem prejela zdravniškega potrdila, da sem sposobna kakršnega koli dela. Kaj šele bo. Bojim se za sina, bojim se bolezni. V enem vhodu in skupnih toaletnih prostorih nas je 11. Iz različnih koncev in različnih skupnosti. Nimam pa sredstev niti za prehrano, kje so šele čistila in razkužila. Nočem tožiti, ampak živeti, tako kot živimo v strahu za otroka, v strahu pred boleznijo. V bedi, kot jo živimo, pa ni vredno."

Tretja zgodba: "Ali obstaja možnost, da dobim računalnik za moja dva šolarja? Oče samohranilec sem. Živimo na deželi, v stari hiši. Pravijo, da je nevarna. In je res. Pretekli teden se je podrl en del. Sedaj jo popravljamo skupaj z otrokoma. Ona dva mešata malto, sam pa zidam. Še dobro, da sem imel doma material, ki je bil pripravljen za gradnjo kokošnjaka. Prosim vas za računalnik. Nimamo ga. In otroka ne moreta slediti učenju na daljavo. Sem klical v šolo, pa so dejali, da naj se nekako znajdem. Hudo mi je. Zaradi mojih dveh pridnih fantov mi je hudo. Zaslužila bi si mnogo več, kot že teden dni bele makarone in riž na vodi. Za kaj več pa nimamo. Tudi mene je doletelo. Takoj, ko so zaprli podjetje, sem prejel sklep o odpovedi delovnega razmerja. Ne vem, res ne vem, kako bomo preživeli to obdobje."

Portalplus, ki je zgodbe objavil v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje, ob tem poziva k pomoči najbolj prizadetim. Kot so zapisali, lahko svoje prispevke družinam v stiski namenite s poslanim SMS sporočilom z besedo VERIGA ali VERIGA5 na številko 1919 ali pa sredstva nakažete na transakcijski račun Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje.