Prva zgodba: "V času razglašene epidemije in ukrepov "ostani doma" me je mož, ki je že pred tem postajal nasilen do mene in moje hčere, zaklenil v  kopalnico. Zaprti sva bili skupaj s šestletno hčero, seveda pomanjkljivo oblečeni - v trenirki, saj sva bili doma. Nisva imeli dostopa do hrane, šolskih potrebščin, oblačil, postelje. Celo obiskoval naju je v "kletki" in po nama so padali tudi udarci. Končno sva lahko zamenjali prostor, pod enakimi pogoji. In ko sem morala na toaleto, je prišel za menoj. Padale so zmerljivke, grabil me je za vrat, porinil v steno ... Končno sva se uspeli osvoboditi. In tekli na policijo. Odpeljali so naju. Na varno. Pri njih je ostala le kazenska ovadba. Odločba o prepovedi približevanja. Toda v hiši so ostala oblačila, higienski pripomočki, učbeniki moje hčere. V hladilniku in položnicah je ostala cela moja plača in minus na računu, vsi moji dokumenti. V tej varni hiši sem brez vsega. Po enajstih letih dela in vlaganja v skupen dom. Z deklico, ki očeta noče več videti. Ki se ves dan skriva v mojem naročju, ki potrebuje tolažbo, mir, ljubezen. In pravkar izvem, da izredne razmere pomenijo tudi konec moje redne zaposlitve. Zdravi sva. Vsaj to. Toda - ko pokličem na pristojni CSD - pravijo: Niste opravičeni do "socialne".  Vem, nisem edina, zato želim deliti svojo izkušnjo."

Druga zgodba: "Prosim pomagajte moji hčeri. Na porodniškem dopustu je, njen mož pa je ostal brez dela in zaslužka. Prvi teden zapore podjetij. Imata dva otroka. Eden je šoloobvezen, drugi ima komaj nekaj mesecev. Moj zet se nikakor ni zmogel sprijazniti s stanjem v družini. S tem, da bodo ostali brez sredstev za osnovno preživetje. Pričel je postajati nestrpen. Zmerjal je ženo, jezen je na otroka, ki mu zaseda računalnik za šolske obveznosti na daljavo. Živcira ga jok dojenčka. In nestrpnost je prešla v dnevno nasilje. Družina nima hrane, hči ne zmore več dojiti otroka, nima sredstev za adoptivno mleko, pleničke. Stanje je nevzdržno. Prosim, pomagajte ji. Sama se vam ne upa oglasiti, da ne bi bila deležna še večjega nasilja."

Tretja zgodba: "Jočem, ne morem nehati. Ker ne zmorem več. Z otroki se zapiramo pred sosedi, ker smo ostali brez vsega. Otroka zahtevata, sama pa nimam. Ne hrane, ne volje, pa tudi živcev ne več. Nikoli nisem udarila otrok, ker smo se vselej lahko pogovorili. Pridni so bili. Sedaj pa mi gredo na živce. Preveč so jedli, zmanjkalo nam je vsega. Mož se je nekaj dni prepiral z menoj, me klofnil, se napil in odšel. Je dejal, da nas ne prenese več. Večji sin potrebuje pomoč pri razlagi snovi, ki jo prejema od učiteljev. Ne morem mu razlagati, ker ne zmorem niti misliti. Če bo tole stanje trajalo, me bo pokončalo in moje otroke tudi."

Vse tri zgodbe je objavil Portalplus v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje in ob tem pozivajo k pomoči najbolj prizadetim. Kot so zapisali, svoje prispevke družinam v stiski lahko namenite s poslanim SMS z besedo VERIGA ali VERIGA5 na številko 1919 ali pa sredstva nakažete na transakcijski račun Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje.