Klávžar ali grívasti íbis (znanstveno ime Geronticus eremita) je velika ptica selivka, ki živi v pustih, polpuščavskih in skalnatih okoljih, velikokrat, ne pa vedno, blizu tekočih voda. Zelo staro slovensko domače ime mu je v začetku 19. stoletja nadel baron Žiga Zois. Ime klavžar sicer izhaja iz nemške besede za samotarja oziroma puščavnika, Klausner.

Razpon peruti te nenavadne ptice je od 120 do 135 centimetrov, povprečno pa tehtajo od kilogram do kilograma in pol. Gnezdi v kolonijah na klifih v skalnatih predelih jugovzhodne Anatolije, puščavah Srednjega vzhoda in Afrike.

Nekdaj je bil klavžar veliko bolj razširjen po Srednjem vzhodu, v Severni Afriki pa vse do Alp, čeprav je tukaj pred 400 leti izumrl, pravi slovenska Wikipedija. Stalno je naseljen le v Maroku, Turčiji in Siriji; populacijo v divjini ocenjujejo na 420 primerkov, še približno trikrat toliko jih živi v ujetništvu.  

Klavžarja je zaradi ponovnega naseljevanja v Srednjo Evropo, predvsem nam bližnjo Avstrijo, občasno mogoče opaziti tudi pri nas, čeprav tu ne gnezdi; jeseni 2021 so ga tako opazili v Ilirski Bistrici, pred dnevi pa je presenetil tudi Borisa Arka iz Postojne.

Domneva se, da je bil v srednjem veku na Krasu, v Istri in v Dalmaciji pogosta ptica, večkrat so ga tudi upodobili. Tako ga pri nas najdemo na eni od fresk v hrastoveljski cerkvi sv. Trojice, v podružnični cerkvi v Gradišču pri Divači, v grbu koprske plemiške družine Elio in na portalu gradu Lukovec v Občini Log-Dragomer.