Otroci po navadi sanjajo, da bodo postali zdravniki, astronavti, policisti, gasilci in tako naprej. Redko kdo pa sanja, da bo postal radijski voditelj. Kako sta pravzaprav vidva padla v ta radijski poklic?

Adrijana: Želja po nastopanju je bila  pri meni prisotna že od majhnega. Vedno sem bila en tak družinski klovn. Ampak da bi razmišljala o radijskem poklicu, to ne. Na začetku je bila bolj televizija. Potem pa ugotoviš, da nimaš ravno profila za televizijo in odkriješ radio, kjer gre tudi za nastopanje. Izpostavljen je samo glas in to, da si slišan, mi je bilo in mi je dovolj. Vse skupaj mi je s časom pošteno zlezlo pod kožo.

Gregor: Tudi pri meni se je radio zgodil bolj slučajno. Zgodila se je avdicija, uvajanje, vaje in eter. Drugače sem absolvent akademije za umetnost – kar nima ravno zveze z etrom – in se s tem ukvarjam tudi na nekoliko bolj profesionalnem nivoju.

Oba imata že dolgoletne radijske izkušnje, kako je šla vajina radijska pot?

Adrijana: Moja prva avdicija je bila na mariborskem Radiu Študent. Tam sicer nisem delala, zaradi nekaterih osebnih stvari, ki so se mi zgodile vmes. Potem je bila druga avdicija na enem manjšem, lokalnem radiu, nato se je zgodila avdicija na malo večjem, bolj poslušanem. Bila sem tu in tam, imela sem nekaj avdicij, in če štejem radije, je Robin, mislim, da že peti radio.

Gregor: Kar se radijskega dela tiče, sem v glavnem delal v Posočju. Začel sem na Alpskem valu, potem nadaljeval oziroma kar sočasno delal še na Radiu Odmev, zdaj se ti dve postaji združujeta v regionalno mrežo Primorski val, na katerem sem tudi do nedavnega delal, in zdaj sem se znašel tu, na Radiu Robin.

Kaj vaju pri radijskem delu najbolj veseli?

Adrijana: To, da lahko vstajava ob štirih zjutraj (smeh).

Gregor: To, da me nobeden ne vidi zjutraj ob šestih, ko stopiva v eter, ker ne bi bilo ravno dobro za neko splošno podobo resnih radijskih voditeljev, če bi me kdo videl zjutraj (smeh).

Šalo na stran. V redu je, meni je bil vedo všeč način, kako podajati informacije, oziroma, kako teče besedilo. Prvenstveno sem jaz sicer bolj napovedovalec in ne moderator – sem torej tisti, ki bere besedilo. S časom pa tako ali tako prideš do tega, da je treba program tudi moderirati in ne samo brati novic. En takšen zanimiv izziv pa mislim, da se v paru z Adrijano kar dobro ujameva.

Adrijana: Se strinjam, sicer pa je najboljša stran radijskega dela ta, da v bistvu delaš in imaš glasbo vedno zraven. Na ta način je to delo in hkrati sprostitev.

Z januarjem sta začela z vodenjem jutranjega programa. Kako težko je zjutraj vstati? Kako poteka vajin delovnik?

Adrijana: Si poizkusil kdaj zjutraj vstati? Potem veš, kako  težko je (smeh). Jaz po novem vstajam ob petih zjutraj, tako da sem nekako ob 5.30 na radiju, ker je treba pred začetkom urediti še nekatere stvari. Na začetku je bilo težko, sploh zame, ker sem bolj zaspanec. Ampak ko vstajaš dan za dnem, teden za tednom, mesec za mesecem, se navadiš. Moraš si urediti ritem in se tega držati, pa gre. Če pa enkrat, dvakrat malo zategneš zvečer s kakim filmom ali druženjem, pa je potem že malce težje …

Gregor: Zame jutranji program ni problem. Že tako ali tako vedno zgodaj vstajam. Zdaj mi pri tem pomaga še budilka. Ne vem, mislim, da v jutranjem času je človek – vsaj jaz sem – najbolj produktiven, tako da ni problema. Samo izgledam ne dobro (smeh).

Jutranji radijski program sicer velja za nekakšne radijski "prime time". Kaj so še kakšne posebnosti oziroma čari vodenja jutranjega programa?

Adrijana: Najboljši občutek je, ko dejansko zjutraj nekomu rečeš "dobro jutro". Nekomu, ki ga ne vidiš, ampak veš, da so ljudje nekje, in veš, da predvsem tistim, ki se sami prebujajo, tak pozdrav veliko pomeni. Zdi se mi, da že s tem "dobro jutro" nekomu polepšam dan.

Gregor: Jaz bi dodal mogoče še to, da kar se zjutraj začne ob šestih, je v bistvu pripravljeno že en dan prej. Ko midva ob desetih končava z etrom, začneva priprave za naslednje jutro. Cel dan je treba spremljati dogodke, ki jih nato vključuješ v program. Tisto, kar je zjutraj, kar ljudje slišijo, je v bistvu samo neki zaključek, nekakšen "best of" dela, narejenega že en dan prej.

Ko smo že pri pripravah ... V etru zvenita zelo usklajeno, se veliko pripravljata ali je tu veliko spontanosti?

Gregor: Adrijana je že prej delala v paru, jaz pa nikoli. Ona to že obvlada in to ji gre, jaz sem pa zdaj tukaj neki nov člen in kot je ona že prej rekla, se nekako še malce tipava, ampak mislim, da če pogledava nazaj, vse skupaj kar dobro funkcionira.

Adrijana: V bistvu gre za delo po nekem scenariju. Trideset sekund, ki jih imava midva v etru, je lahko dve uri neke debate. Midva se veš čas pogovarjava, komunicirava in v pogovoru nastanejo simpatične, kratke, smešne zadeve. Gre za spremljanje dogodkov in pogovarjanje, kot da bi sedela doma v dnevni ob kavici in klepetala. Iz takih debat potem nastanejo 30-sekundni deli tistega, kar poslušalci slišijo.

Adrijana, do sedaj si delala s Simonom, kako ga je nadomestil Gregor? Kako se loviš z novim partnerjem?

Adrijana: Mislim, da se je stvar začela dobro, zdaj jaz mogoče niti ne bi primerjala Simona in Gregorja. Simon je en tak zelo zrel, odrasel moški in ima svojevrsten humor. Zdi se mi, da je zdaj, odkar se je znebil mene, še bolj zasijal in ima še boljše šale. Gregor je pa karakterno gledano na neki način povsem drugačen. Tudi on je smešen in zabaven, a na povsem drugačen način. Je tudi nekoliko mlajši. Mislim, da sta absolutno različna v vseh pogledih, in jaz ju ne bi primerjala. Ne bi rekla, da je Gregor Simona nadomestil, ampak ga je dejansko zamenjal.

Vsak radijski voditelj, novinar ima po navadi neki fokus, kakšni so vajini fokusi?

Gregor: Delujem na področju kulture in to mi je prioriteta. Drugače pa mislim, da kot neki povezovalec programa in jutranji informator ne delam nekih razlik med tem, ali je vsebina politična gospodarska, kulturna ali celo zabavna.

Adrijana: In ravno pri teh temah se zelo dobro dopolnjujeva. On lažje spremlja določene stvari, ki meni obrnejo želodec. Jaz pa raje kakšno bolj zabavno zadevico pogledam.

Na radiu poslušalcev ne vidita. Kakšne poslušalce si predstavljata, da vaju zjutraj poslušajo?

Gregor: Bolj si poslušalce predstavljam, kako so – so zaspani, nočejo, da jim že zjutraj preveč težim. Hkrati pa so nekoliko radovedni, kaj se je prejšnji dan zanimivega zgodilo. Poizkušam se jih pač predstavljati na način, kot sem sam zjutraj. O neki fizični pojavnosti pa ne razmišljam preveč.

Adrijana: Predstavljam si ljudi, ki se prebujajo. To so družine, so mame, so očetje, so babice. Tako malo mešano poslušalstvo, vsakega malo in tako nekako tudi potem izbirava vsebine, da zadovoljijo vse.

V zadnjem času je poplava informacij z vseh strani. Praktično vsaka radijska postaja ima tudi svoj jutranji šov. Kaj dela jutranji program na Radiu Robin drugačnega od drugih in zakaj menita, da bi morali poslušalci poslušati prav vajin jutranji program?

Adrijana: Na Robinu nam je zelo pomembno, da ne zgolj spremljamo, ampak tudi podpiramo svoje ljudi. Torej, lokalne zgodbe. Da izpostavimo tiste ljudi, ki delajo dobro, ki delajo drugače, ki spreminjajo mogoče celo našo miselnost. Torej dobre in predvsem lokalne zgodbe radi izpostavljamo. Mogoče se ravno po tem razlikujemo od ostalih. Mislim, da nam kar uspeva.

Sicer pa, najin program ni samo tisto, kar midva pripravljava, ampak je za nama podpora celotne ekipe. Od popoldanskega, dopoldanskega voditelja oziroma do novinarske ekipe. Skratka, cela ekipa je tista, ki nekako daje svoj del k temu, da je program takšen, kot je.

Gregor: To je res delo celotne ekipe. Od novic, prispevkov, vsega. Tisti, ki je popoldan, naredi kaj za zjutraj in obratno, tako da je celoten program delo celotne ekipe.