Težave, zaradi katerih so bile čistilne naprave polne komunalnega blata in niso vedele, kam z njim, so bile pozneje rešene, a s precej višjimi stroški za komunalna podjetja, s tem pa seveda za občane. Država se je lotila iskanja načina, kako za komunalno blato, ki ga ustvarimo Slovenci, poskrbeti doma in tako zmanjšati odvisnost od tujine. A ker trenutno težav z izvozom komunalnega blata ni, se vse bolj zdi, da to vprašanje ni več med prioritetnimi.

Po evropskih sredstvih denarja za monosežigalnice ni niti v podnebnem skladu

Prejšnja vlada se je odločila, da bo iz podnebnega sklada financirala gradnjo monosežigalnic. A sklad naj temu ne bi bil namenjen, zato je moralo novo vodstvo okoljskega ministrstva te načrte ustaviti. Denar bo potrebno poiskati drugje, stvari pa stojijo tudi zaradi reorganizacije dosedanjega ministrstva.

Komunalno blato namreč sodi na področje vodarstva, s tem pa pod okrilje ministrstva za naravne vire in okolje, a ko v neki fazi postane odpadek, se z njim ukvarja ministrstvo za okolje, podnebje in energijo. Na ravni ministrstev naj bi potekali pogovori, da bi načrte realizirali preko vodnega sklada.

Ob tem se mora država odločiti, ali sploh namerava postaviti monosežigalnice, predvsem pa ugotoviti, od kod zagotoviti sredstva. Prejšnji minister Andrej Vizjak je napovedoval največ štiri regijske objekte, čemur so naklonjeni tudi v aktualni sestavi ministrstva. Na nedavnem razpisu sta za zdaj interes izkazala Ljubljana in Ptuj.

Med pogovori naj bi bil po informacijah z okoljskega ministrstva izkazan tudi interes za javno-zasebno partnerstvo, a investitorji pričakujejo zagotovila, da bo do njih resnično prišlo dovolj komunalnega blata za koriščenje zmogljivosti monosežigalnice v celoti. Med možnimi oblikami se sicer omenja ustanovitev državne gospodarske javne službe, na podlagi katere bi nato oddali koncesije zainteresiranim podjetjem.

Da bi se izognili vsaj izvozu mokrega blata v tujino in tako znižali stroške, se nekatere občine odločajo za sušilnice komunalnega blata. Takšen odpadek je namreč možno skladiščiti oziroma je vsaj veliko lažji, zato odpade drago plačevanje "izvoza vode" v tujino, ki pade na pleča občanov. Vendar prihaja tudi do nasprotovanj prebivalstva sušilnicam zaradi strahu pred smradom in poslabšanjem kakovosti bivanja. Kot napovedujejo na ministrstvu, morajo še v prvi polovici leta tako za monosežig kot za sežig odpadkov na državni ravni dokončno doreči, kako se lotiti problematike.

Za odvajanje komunalnega blata pristojne lokalne skupnosti

Blato iz komunalnih in skupnih čistilnih naprav nastaja pri čiščenju komunalnih odpadnih voda kot odpadek in v skladu z evropsko zakonodajo ne šteje kot komunalni odpadek, zato obdelava v sklopu obvezne državne gospodarske javne službe sežiga komunalnih odpadkov ni mogoča. Ravnanje z njim je tako del postopka odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih voda in je skladno z nacionalno zakonodajo v pristojnosti lokalnih skupnosti kot del obvezne lokalne javne gospodarske službe odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih voda.

Termična obdelava je eden od načinov obdelave, takšno blato pa se, če je le mogoče, ponovno uporabi, predvsem kot gnojilo v kmetijstvu. Za obdelano blato, ki ga ni mogoče uporabiti na ta način, pa mora izvajalec javne službe zagotoviti ravnanje v skladu s predpisi, ki urejajo odpadke.

Okoljsko ministrstvo je maja lani objavilo razpis za sofinanciranje projekta izdelave strokovnih podlag, študij in dokumentacije za monosežigalnice, kjer bi bilo pri postopku sežiga nastali pepel mogoče uporabiti za pridobivanje oziroma rekuperacijo fosforja. Prijavo sta, kot omenjeno, oddali občini Ljubljana in Ptuj, pri čemer je odločanje o sofinanciranju v zaključni fazi.

Prijavitelja sta skupaj navedla zmogljivost okoli 10.000 ton suhega blata iz čistilnih naprav, s čimer bi pokrili več kot 55 odstotkov potreb države glede na podatek o 34.775 tonah suhe snovi v letu 2019. Po podatkih ministrstva za okolje je sicer Slovenija v letu 2020 na obdelavo izven države oddala 25.380 ton komunalnega blata, od tega 4321 ton v postopek energetske izrabe. Ob tem je bilo istega leta še 3870 ton blata čistilnih naprav oddanih na sežig v Toplarno Celje.

Komunalno zbornico preseneča kratek spomin na krizo s komunalnim blatom

Na Zbornici komunalnega gospodarstva nad razvojem dogodkov pravzaprav niso presenečeni, je dejal njen direktor Sebastjan Zupanc. So pa presenečeni nad tem, kako kratek je lahko spomin na čas, ko je Slovenija zaradi prepovedi izvoza blata na Madžarsko padla v krizo z odpadnim blatom. Sprašuje se, ali so odgovorni res pozabili, da se je v času omenjene krize razmišljalo celo o ustavitvi čistilnih naprav.

"Sočasno pa smo zaskrbljeni, ker se lahko podoben dogodek zelo hitro ponovi ob dodatnem dejstvu, da danes ob vsej draginji slovenski prebivalci (pre)plačujejo že tako drage prevoze našega blata po Evropi," je dodal Zupanc. Prepričan je, da mora Slovenija na tem področju nujno postati samozadostna, zato se mora iz strateških razlogov v iskanje dolgoročnih rešitev nemudoma aktivno vključiti tudi država. S "tiščanjem glave v pesek" namreč težava ne bo izginila, je opozoril.

Koprska občina se je reševanja problematike lotila s postavitvijo sušilnice komunalnega blata, za katero je podjetje Marjetica napovedovalo skorajšnji zagon, sprva za trimesečno testno obdobje. Na napravi, ki bo stala na območju tamkajšnje centralne čistilne naprave, bodo sušili komunalno blato iz občin Koper in Izola, v Ankaranu pa sušilnici nasprotujejo.

Podobno napravo imajo v Logatcu, a so jo morali lani po le nekaj mesecih delovanja zaustaviti zaradi hrupa in neznosnega smradu. Na Marjetici zagotavljajo, da tovrstnih razlogov za skrb glede sušilnice na Serminu ni, saj naj bi bila bolj tehnično dovršena in bo stala zunaj naselja.